ČLANKI

Sara Škerget

NOVOTVORJENKE, NASTALE V ČASU PANDEMIJE KORONAVIRUSA

Prispevek je nastal v sklopu demonstratorskega dela pri predmetu Besedotvorje v študijskem letu 2019/2020 pod mentorstvom red. prof. dr. Irene Stramljič Breznik.

V prispevku so predstavljene novotvorjenke, ki so nastale v času pandemije novega koronavirusa. Nove besede so nastale in še nastajajo predvsem zaradi potreb komunikacije vladnih organov in medijev z državljani ter komunikacije med Slovenci in Slovenkami, ki se je zaradi trenutnih razmer v večji meri preselila v virtualno okolje. Tako so nastale številne sistemske, kot tudi nesistemske, novotvorjenke, med katerimi so najštevilnejše tiste s sestavino korona. V prispevku smo se osredotočili predvsem na besede, ki še niso zajete na podstrani Fran različica covid-19 (7.1), ki se nahaja na spletnem portalu Fran.si. Gre predvsem za priložnostnice oz. okazionalizme, za katere sta značilni omejenost na enkratno rabo in visoka ekspresivna vrednost. Prav tako so za potrebe oglaševanja nastali nekateri grafoderivati, med katerimi prevladujejo taki, ki vključujejo slike, znake in različne simbole.

Ključne besede: novotvorjenka, koronavirus, okazionalizem, grafoderivat

 0 UVOD

Med posledice izbruha pandemije novega koronavirusa sodi tudi nastanek novega besedja v slovenščini. Zato na kratko predstavljam podstran Fran različica covid-19 (7.1), ki s številnimi nasveti in pojasnili nudi pomoč in oporo jezikovnim uporabnikom. Poleg novonastalih besed in izrazov vsebuje tudi že obstoječe besede, katerih raba je zaradi pandemije močno narasla. Nenazadnje tukaj najdemo tudi nasvete, ki ponujajo odgovor na številne jezikovne dileme t. i. koronaobdobja. V nadaljevanju so predstavljeni primeri sistemskih in nesistemskih novotvorjenk, ki sem jih zbirala od septembra do sredine novembra 2020. V večini gre za okazionalizme oz. priložnostnice, ki jih je moč zaslediti predvsem na družbenih omrežjih. Z njihovo pomočjo so uporabniki v glavnem izražali svoje stiske in počutje ob trenutnih razmerah. Med novonastalimi besedami je največ podrednih medponskih zloženk s sestavino korona, ki poimenujejo dogajanja v tem koronaletu. Med iskanjem sem naletela tudi na nekatere sestavljenke v povezavi s pandemijo, a so te precej redke in včasih tudi napačno pisane narazen (npr. super korona zakon, post karantena). Med nesistemskimi novotvorjenkami je največ sklopov. Močno je naraslo tudi število e-tvorjenk, katerih tvorbeni postopek je v slovenščini že precej ustaljen. Redkeje se pojavljajo kratice in dvozačetnice. Nazadnje so navedeni primeri grafoderivatov, ki se pojavljajo predvsem v raznih oglasih in sloganih, katerih namen je spodbujati ljudi, da ravnajo odgovorno in v skladu s trenutnimi ukrepi.

1 NASTANEK NOVEGA BESEDJA OB IZBRUHU PANDEMIJE KORONAVIRUSA

V času izbruha pandemije koronavirusa so zaradi potrebe po komunikaciji nastale številne nove besede. Pojavljale so se predvsem na različnih ravneh komunikacije z državljani: na ravni zdravstvenih priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje; na ravni gospodarsko-političnih odločitev, ki jih je sporočal pooblaščen vladni govorec, in na ravni javnega obveščanja s strani različnih medijev. Prav tako so Slovenci in Slovenke svoje stiske ob trenutnih razmerah s številnimi priložnostnicami in neologizmi izrazili na družbenih omrežjih. Na teh mestih se pojavljajo predvsem tvorjenke, ki so nastale zaradi poimenovalnih potreb, in tvorjenke z visoko ekspresivno vrednostjo, ki so ustvarjene za enkratno rabo (Stramljič Breznik, 2020).

O hitri prilagoditvi na spremembe v jeziku priča nastanek podstrani Fran različica covid-19 (7.1) na spletnem portalu Fran.si. Zajema več sklopov besedja (Stramljič Breznik, 2020):

  • novo besedje iz Sprotnega slovarja, in sicer z besedjem, ki je ob pojavu pandemije nastalo ali pridobilo nove pomene (npr. asimptomatičen, brezstični, covid-19, (socialna) distanca, samoizolacija, prekuževati, samoosamitev …);
  • sodobno besedje, ki mu je zaradi pandemije močno narasla raba (npr. antigen, antivirusen, bolnišnica, bris, cepivo, dezinificirati, dihalen, prenašalec, epidemiolog, inkubacija …);
  • v pomenskem polju zbrana imena še drugih bolezni (npr. Aspergerjev/aspergerjev sindrom, borelioza, kapavica, influenca, jetika, kašelj, Alzheimerjeva/alzheimerjeva bolezen …);
  • jezikovne nasvete, ki vsebujejo odgovore na najpogostejša vprašanja in dileme, naslovljene na Jezikovno svetovalnico, Terminološko svetovalnico ali neposredno na Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša po elektronski pošti ali telefonu (npr. Zapis »koronavirusa« oz. »korona virusa« skupaj ali narazen in pomen samostalnika »korona«; Kako pisati in sklanjati izraze »koronavirus« in bolezen »covid-19« ali »koronavirusna bolezen 2019«; Spol kratice »covid-19«; Omejevanje socialnih stikov (kot terminološka besedna zveza) …).


2 LEKSEM KORONA
V SSKJ 2 IN SPROTNEM SLOVARJU SLOVENSKEGA JEZIKA

Slovar slovenskega knjižnega jezika 2 za leksem korona navaja dva terminološka pomena:

koróna -e ž (ọ̑)
1. glasb. polkrožec s piko, ki označuje nedoločeno podaljšanje tona ali pavze: napisati korono nad noto
2. astron. plast Sončeve atmosfere, ki prehaja v medplanetarni prostor: kromosfera in korona.

Sprotni slovar slovenskega jezika vsebuje aktualno pomensko rabo:

koróna samostalnik ženskega spola

  1. koronavirus, zlasti zelo nalezljiv SARS-CoV-2, ali bolezen, za katero je značilno vnetje zgornjih dihal, v težji obliki pljuč, ki jo ta virus povzroča 

               1.1 kot pridevnik ki je v zvezi s tem virusom ali z gospodarskimi, družbenimi, zdravstvenimi   posledicami epidemije bolezni, ki jo povzroča ta virus SINONIMI: koronski.

3 SISTEMSKE IN NESISTEMSKE TVORJENKE

Z besedotvornega vidika so besede lahko tvorjene ali netvorjene. Tvorjenke so besede, sestavljene iz besedotvorne podstave in obrazila in so pretvorbena varianta strukturne ali funkcijske skladenjske enote (Vidovič Muha, 2011: 23). Nove besede lahko tvorimo na ravni v jezikoslovju opisanih in predvidljivih tvorbeno-pretvorbenih postopkov ter na ravni sistemsko nepredvidljivih besedotvornih vzorcev. Tradicionalni besedotvorni postopki v slovenski besedotvorni teoriji so izpeljevanje, sestavljanje, zlaganje in sklapljanje (Stramljič Breznik, 2006: 29). Rezultat novih, nepredvidljivih tvorbenih vzorcev so nesistemske tvorjenke, ki jim ni mogoče določiti skladenjske podstave oz. jih morfemizirati na besedotvorno podstavo in obrazilo. Med nesistemske tvorjenke uvrščamo sklope, saj jim ne moremo določiti števila predmetnopomenskih besed in slovničnega razmerja med njimi. Zanje je značilno, da vse sestavine njihove skladenjske podstave postanejo sestavine njihove besedotvorne podstave. Sklapljanje lahko poteka na ravni besedne zveze, stavka in krnov (sklapljanje krna in cele besede, sklapljanje dveh krnov ali sklapljanje krna s prekrivanjem). V skupino nesistemskih tvorjenk prištevamo tudi neinicialne kratice, okrnjenke, e-tvorjenke, dvozačetnice in grafoderivate. Slednji imajo s tvorjenkami skupno novo pomenskost, a se od njih razlikujejo v načinu, po katerem jo vzpostavijo, tj. s pomočjo grafičnih sestavin (Voršič, Stramljič Breznik, 2010: 108−110).  

 4 OKAZIONALIZMI ALI PRILOŽNOSTNICE

Toporišič (2000: 130) je glede na jezikovno rabo ločil splošno sprejete besede, ki so poznane večini govorcev določenega jezika, in priložnostne besede. Slednje so sicer razumljive večini govorcev jezika, a se ne ustalijo v splošni jezikovni rabi.

V slovenskem jeziku se za okazionalizme ali priložnostnice pojavlja tudi izraz enkratnica. Od neologizmov jih ločuje prav enkratna pojavnost, ki je pogosto vezana na točno določeno situacijo. Za njihovo razumevanje je namreč potrebno poznavanje družbenih, kulturnih in političnih okoliščin, v katerih so nastale. Prav tako imajo visoko ekspresivno vrednost, saj imajo bodisi pozitivno bodisi negativno konotacijo. Nekatere so tvorjene po ustaljenih tvorbenih vzorcih, druge so tvorjene po neobičajnih tvorbenih metodah (Voršič, 2013: 50−53).

5 SISTEMSKE TVORJENKE

Med sistemskimi tvorjenkami v povezavi s koronavirusom je največ podrednih medponskih zloženk s sestavino korona. V manjšem številu se pojavljajo še nekatere izpeljanke in sestavljenke, tematsko povezane s pandemijo. Ob tem se pojavlja dilema o njihovem zapisu, na katero so opozorila že številna vprašanja, naslovljena na Jezikovno svetovalnico. Glede na Slovenski pravopis 2001 jezikoslovci po zgledu angoravolna dajejo prednost zapisu skupaj (koronavirus pred korona virus) (Stramljič Breznik, 2020). Spodnji primeri so zapisani po zgledu vira, pri čemer se pri večini novotvorjenk pojavlja zapis skupaj.

Podredne medponske zloženke

Letošnje razmere so prinesle spremembe na raznih področjih vsakdanjega življenja. Pojavitev številnih pravil in prepovedi je močno vplivala na posameznikova opravila in dejavnosti, povezane tako s prostim časom kot z delom in izobraževanjem. Večina podrednih medponskih zloženk s sestavino korona se dotika prav teh področij in z njimi povezanih sprememb. Tako smo dobili koronabonton, koronašport, koronavedenje in mnoge druge. Negativna čustva pa izražajo številne priložnostnice z visoko ekspresivno vrednostjo, kot sta na primer koronaosel in koronastrah.

Še nekaj primerov:

Koronavlada, koronanevarnost, koronameja, koronastandard, koronazabava, koronamatura, koronašola, koronapoletje, koronakronika, koronavodnik, korona laž, korona akcija, koronaoglasi, koronakuhanje, koronadelo, korona sanje, koronaglasba, koronakoncert, koronagledališče, koronastrah, koronaparlament, koronaturizem, koronaporočila, koronašala, koronahumor, koronarahljanje itd.

Izpeljanke

Redkeje se pojavljajo nekatere izpeljanke, kot so na primer manjšalnica koronica ter samostalnika koronar in virusar, uporabljena v pravljicah, katerih namen je pojasniti trenutno situacijo našim najmlajšim. Zanimiva sta izraza, ki označujeta t. i. nove koronapozdrave: komolčanje in nogovanje. Pojavlja se tudi pridevnik karanteniran,  ki označuje lastnost osebe, ki ji je bila odrejena karantena. Zaradi stisk, ki jih prinašajo trenutne razmere, se je povečala nevarnost za nastanek koronikov oziroma oseb, ki so v tem času postale kronični alkoholiki.

Sestavljenke

Na družbenih omrežjih je moč zaslediti tudi nekatere sestavljenke, kot je na primer anti-maskar, ki označuje osebo, ki ne upošteva ali podpira zakona o nošenju zaščitnih mask. Pojavljajo se še naslednje novotvorjenke: post karantena, anti-koronavirus, super korona zakon, nekoronski in po-korona (akcija). V nekaterih primerih sestavljenk se pojavljata nenormativni zapis z vezajem (npr. anti-maskar, anti-koronavirus, po-korona) in zapis narazen (npr. post karantena, super korona zakon).

 6 NESISTEMSKE NOVOTVORJENKE

Večina besed je priložnostnic oziroma okazionalizmov s pogosto negativno konotacijo. Veliko jih je nastalo v povezavi z izražanjem neodobravanja nad političnimi razmerami v času pandemije. Pojavljajo se številni sklopi in e-tvorjenke. Slednje so nastale v povezavi z delom in izobraževanjem, ki v trenutnih razmerah potekata na daljavo. Redkejše so dvozačetnice in kratice. Zasledila sem tudi nekaj grafoderivatov, med katerimi so najpogostejši taki, ki vključujejo slike, znake ali simbole. Nekaj je tudi primerov kombinacij različnih tipov. Grafoderivati se pojavljajo predvsem v oglaševanju in sloganih različnih organizacij, ki naslovnike spodbujajo, naj ravnajo odgovorno in v skladu s pravili.

Sklopi

  • Sklopi celih besed: biciklmitingaš (iz bicikl + mitingaš), ki označuje protestnike na kolesih, in ostanidoma (iz ostani + doma).
  • Sklopi iz sistemsko nepredvidljivih krnov: kornateg (iz korona + nateg), plandemija (iz planska + pandemija), koronačitnice (iz korona + počitnice), infodemija (iz informacijska + pandemija).
  • Prekrivanka: covidiot (iz covid + idiot), ki označuje osebo, ki ne upošteva ukrepov zoper širjenje koronavirusa.
  • Sklopi krna s prekrivanjem: covinek (iz covid + ovinek), pandemama (iz pandemijska + mama).

Dvozačetnica

Pojavlja se dvozačetnica OstaniZdrav, ki označuje aplikacijo, nastalo v sklopu ukrepov zoper širjenje koronavirusa.

Kratice

Najpogostejši kratici v povezavi s koronavirusom sta SARS-CoV-2 (iz angl. Severe Acute Respiratory Syndrome Coronavirus 2) in COVID-19 (iz angl. Corona Virus Disease).

Pri prvi inicialni kratici je nepredvidljiva krajšava dela -CoV-, saj je zloženka krajšana na začetni zlog in začetnico druge sestavine zloženke.

E-tvorjenke

Zaradi izobraževanja in dela na daljavo se je povečalo število t. i. e-tvorjenk: e-učenje, e-izobraževanje, e-seminar, e-knjižnica, e-preizkus (znanja), e-informativni (dan), e-pogovor.

Poraja se vprašanje o nesistemskosti teh tvorjenk. Čeprav nastajajo po novem in nesistemskem tvorbenem vzorcu, je le-ta zaradi svoje produktivnosti v slovenščini že precej ustaljen. Ta način tvorjenja besed se je namreč v slovenščini po vzoru angleščine pojavil z razvojem t. i. novih tehnologij. Gre za tvorjenke z enoglasovnim krnom, ki jih, zaradi prevladujočega morfema e, imenujemo tudi e-tvorjenke. Podstava  morfema e- je pridevnik elektronski, ki se najpogosteje pojavlja v pomenu internetni. K pogostosti nastajanja e-tvorjenk prispevata tudi tvorbena družljivost morfema e- z zelo različnimi besedami in podstavnimi samostalniki s prenesenim pomenom (Logar, 2004: 122−130). V zgornjih primerih so torej nova zgolj poimenovanja dejavnosti, ki so se zaradi izbruha pandemije preselile v virtualno okolje; njihov tvorbeni vzorec pa je v slovenščini že ustaljen.

Grafoderivati

  • Vključevanje slike:

Namesto črke o je uporabljena slika virusa. (gl. sliko 1 in 2)
Namesto črke o je uporabljen emotikon. (gl. sliko 3)

  • Vključevanje znakov in simbolov:

Namesto pridevnikov pozitiven in negativen sta uporabljena simbola. (gl. sliko 4)

  • Kombinacije različnih tipov:

Nenavadno zaporedje črk in kombinacije tiska. (gl. sliko 5)

Zapis skupaj, kombinacija velikih in malih črk ter nenormativna raba velike začetnice. (gl. sliko 6)

 7 SKLEP

V prispevku je predstavljeno nastajanje novih besed v času pandemije koronavirusa. Primeri sistemskih in nesistemskih novotvorjenk so vzeti predvsem z raznih družbenih omrežij in  drugih spletnih strani. Skupno jim je, da še niso zajeti na podstrani Fran različica covid-19 (7.1). To pomeni, da gre v večini primerov za okazionalizme, katerih raba je vezana na dano situacijo. Prav tako imajo visoko ekspresivno vrednost, saj jezikovni uporabniki z njimi izražajo večinoma negativna občutja v zvezi s trenutnimi razmerami. Na podlagi zbranih primerov vidimo, da so najštevilnejše novotvorjenke podredne medponske zloženke s sestavino korona, ki so v skladu s Slovenskim pravopisom 2001 večinsko pisane skupaj. Drugih vrst sistemskih novotvorjenk je bistveno manj. Pojavljajo se še nekateresestavljenke in izpeljanke. Med nesistemskimi novotvorjenkami so najštevilnejši sklopi in z novimi morfemskimi sestavinami zapolnjeni modeli e-tvorjenk. Število slednjih ne preseneča, saj se je večina naših dejavnosti in srečanj letos preselila v virtualno okolje. Koronaleto je prineslo številne spremembe, tudi na jezikovni ravni.

 8 VIRI IN LITERATURA

Fran, različica covid-19 (7.1), https://fran.si/o-portalu?page=Covid_19_2020, dostop 22. 12. 2020.
Fran, slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2020, različica 8.0, https://fran.si/, dostop 21. 12. 2020.
Nataša Logar, 2004: Nove tehnologije in nekateri nesistemski besedotvorni postopki. Simpozij Obdobja 22: Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem: členitev jezikovne resničnosti. Ur. Erika Kržišnik. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. 121–132.
Irena Stramljič Breznik, 2006: Besedotvorje: skripta. Maribor: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti.
Irena Stramljič Breznik, 2020:  Pandemija koronavirusa – zunajjezikovni dejavnik jezikovne ustvarjalnosti. Prispevek na konferenci Międzynarodowa konferencja naukowa Słowotwórstwo w przestrzeni komunikacyjnej, Warszawa, 8-10 września 2020 roku. Oddano v tisk.
Jože Toporišič, 2000: Slovenska slovnica. Četrta, prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Založba Obzorja.
Ada Vidovič Muha, 2011: Slovensko skladenjsko besedotvorje. Druga razširjena in dopolnjena izdaja. Ljubljana: ZZFF.
Ines Voršič, Irena Stramljič Breznik, 2010: Sistemske in nesistemske novotvorjenke v tiskanih oglasih. Jezikoslovni zapiski, letn. 16, št.1, s. 107−120. 
Ines Voršič, 2013: Sistemska in nesistemska leksikalna tvorba v novejšem besedju slovenskega jezika: doktorska disertacija. Maribor: Filozofska fakulteta.

Slika 1: Ne koronaj ga, ostani doma. 

Slika 2: Proti cepljenju! Stop coronavirus. 

Vir: https://www.facebook.com/MASKE-DOL-civilna-iniciativa-101017414921399/. Dostop 22. 9. 2020. 

Slika 3: Nalezimo se dobrih navad.

Vir: https://twitter.com/mfinance_gov_si/status/
1309104507612168193/photo/1. Dostop 29. 9. 2020.

Slika 4: Negativen, pozitiven. 

Vir: https://kozjansko.info/tag/karantena/. Dostop 20. 9. 2020.

 

Slika 5: Zdrav pozdrav.

Vir:https://www.facebook.com/VladaRepublikeSlovenije/
photos/4010524082309133. Dostop 7. 12. 2020.

Slika 6: Koronafest. 

Vir: https://www.jskd.si/film-in-video/prireditve_film/
koronafest_20.htm. Dostop 10. 12. 2020.

Karin Jureš

KONCEPTI TUJOSTI V ERJAVČEVI POVESTI HUZARJI NA POLICI

Prispevek je nastal na podlagi seminarske naloge v okviru predmeta Literarnoprogramski in estetski koncepti v slovenski književnosti v študijskem letu 2019/2020 pod mentorstvom red. prof. dr. Jožice Čeh Steger.

V prispevku so predstavljeni različni koncepti tujosti v povesti Frana Erjavca z naslovom Huzarji na Polici. Literarno delo je nastalo v času pred ustanovitvijo Avstro-Ogrske. Do sredine 19. stoletja slovenska literatura praktično ne omenja Madžarov. Na račun Madžarov je bilo sicer v drugi polovici 19. stoletja zapisanih veliko kritik, vendar zaradi madžarsko-hrvaških, ne pa slovensko-madžarskih odnosov. Večini Slovencev so bili nenevarni, na drugi strani pa so zaradi neposredne bližine predstavljali morebitno nevarnost, zato na ozemlju današnje Slovenije niso bili priljubljeni. V okviru konceptov tujosti v slovenski literaturi obravnavamo štiri modele: tuje kot izločena celota, tuje kot protipodoba domačemu, tuje kot dopolnitev domačega in tuje kot komplementarnost z domačim. Na podlagi teh modelov je bilo ugotovljeno, kje in kako se v povesti kaže podoba tujega (v tem primeru madžarskega naroda) v povezavi z domačim narodom.

Ključne besede: Huzarji na Polici, Fran Erjavec, tujci, Madžari, koncept tujosti

0 UVOD

V prispevku predstavljam ozadje nastanka povesti Huzarji na Polici avtorja Frana Erjavca iz leta 1863 in Madžare kot tujce v očeh slovenske literature v času nastanka povesti ter obravnavam koncepte tujosti skozi različne modele. Frana Erjavca prištevamo k literatom slovenskega romantičnega realizma v obdobju med letoma 1848 in 1880, ko so se starejše romantične poteze v literaturi že začele prepletati z realističnimi prvinami. Hkrati se je s pripovedništvom razvijala tudi literarnoestetska in literarnokritična misel, ki je bila združena s programskimi napotili za prihodnji razvoj jezika in literature. Do sredine 19. stoletja slovenska literatura praktično ne omenja Madžarov. Večini Slovencev so sicer bili nenevarni, na drugi strani pa so zaradi neposredne bližine predstavljali morebitno nevarnost (kot na primer Nemci), zato v očeh Slovencev niso bili priljubljeni. Madžari so ravno zaradi tega, ker jih Slovenci niso poznali, postali antipatični in posledično – nasprotniki rodoljubov.

1 SLOVENSKO PRIPOVEDNIŠTVO V DRUGI POLOVICI 19. STOLETJA

V drugi polovici 19. stoletja je na slovenskih tleh nastalo bogato in raznovrstno pripovedništvo. Slovenska pripovedna proza se je v bolj strnjeno celoto izoblikovala šele v drugi polovici 19. stoletja. Hkrati se je s pripovedništvom razvijala tudi literarnoestetska in literarnokritična misel, ki je bila združena s programskimi napotili za prihodnji razvoj jezika in literature. Nastajali so literarnokritični spisi, v katerih so bila izpostavljena teoretična izhodišča literarne estetike – Fran Levstik je s svojim Popotovanjem iz Litije do Čateža ponudil usmeritev, ki je izhajala iz potreb kmečkega, preprostega človeka oziroma kmeta, seveda pa naj bi bila literatura tudi miselno liberalizirana, psihološko in sociološko naravnana ter hkrati kultivirana – priznana za klasiko. Literatura naj ne bi skrbela le za estetsko ugodje, temveč bi morala vzbujati tudi narodno zavest – takšni pogledi so spremljali pisatelje in pesnike skozi celo drugo polovico 19. stoletja (Kocijan, 2000: 26–27).

Ob tej usmeritvi so obstajale še druge usmeritve, ki so se izogibale pragmatičnosti ter leposlovje namenjale zahtevnejšemu bralcu. Na to pot so takoj na začetku vsaj delno stopili vajevci (tudi Erjavec), ki jih je zanimal izkušenjski svet in resničnost. V nadaljnjem razvoju so prevladovali procesi, ki so te smeri prepletali, družili in spodbujali srednjo možnost.

2 O LITERARNEM DELU HUZARJI NA POLICI

Huzarji na Polici so najdaljša Erjavčeva romantično-realistična povest, ki je nastala leta 1863. Povest obsega 13 poglavij, dejanje je razgibano in mnogovrstno, najlepše so opisani vaščani ob srečanju z madžarskimi vojaki. V povesti se vzpostavijo različni odnosi in stkejo vezi med dvema popolnoma različnima narodoma – med Slovenci (domačini) in Madžari (tujci).

2.1 HUZARJI

SSKJ2 huzarja opredeljuje kot vojaka konjeniške enote v značilni pisani uniformi (Fran, 2019). 

Huzarji so bili lahka konjenica, oborožena s sabljami, karabinkami in pištolami. Njihova glavna odlika je bila hitrost in nenadnost napadov. Opredeljevale so jih naslednje lastnosti: pogum, brezbrižnost, fizična moč pa tudi veseljačenje in popivanje. Veljali so za najdrznejše vojake, svoj pogum pa so radi dokazovali tudi v mirnem obdobju (Russia Beyond, 2019).

2.2 SIŽE/ZGODBA POVESTI

Avtor povest začenja z oznanilom, da bodo huzarji (madžarski vojaki) prispeli v vas Polica, kjer bodo nekaj časa tudi nastanjeni. Poličani veljajo za miren, delaven in blag narod, ki pridno obdeluje svojo zemljo, in niso navajeni prihodov tujcev. Poličani se nestrpno pripravljajo na prihod huzarjev, ki veljajo za nevarne vojake. Še posebej neučakani sta Berta in Julija, ki sanjarita o mičnih oficirjih. Zaradi materine skrbi sta že pred prihodom vojakov poslani k teti v Jesenovec, kar jima ni po godu. Naslednji dan prispeta vojaka – ritmajster in lajtnant. Vojaka sta omikana, vljudna in prijazna, na podlagi česar domačini ugotavljajo, da morda huzarji le niso tako nevarni.

Huzarji so v dvojicah ali trojicah nastanjeni pri hišam, tako da so vsi Poličani obkroženi z njimi. Domačini so gostoljubni, gostje pa pridni, delavni, pomagajo na travnikih, še posebej Miško, ki skrbi tudi za otroke. Mohor, pri katerem stanujeta Miško in Janoš, povabi svoja gosta v vaško gostilno pri Nepotrebniku, kjer ga ta naučita nekaj madžarskih besed. Mladi vahtmajster, ki edini razume slovensko, saj je slovaškega rodu, je med vsemi vojaki najbolj priljubljen pri dekletih. Zvečer sliši petje mladega dekleta, ki ga v naslednjem dnevu sreča v krčmi. V krčmi spozna Anico in njeno teto Levko, lastnico krčme, ki z njim koketira. Vahtmajster se zagleda v Anico, s katero pa nima priložnosti spregovoriti, saj Levka z njo ravna grdo in ji ne pusti, da komunicira z gosti. V graščini se lajtnant in še posebej ritmajster prikupita svojim gostiteljem, zato graščakinji postane žal, da je hčeri poslala k teti. Ko se vrneta domov, sta presrečni. Julija je nad vojakoma precej razočarana, saj nista takšna, kot ju je pričakovala (lajtnant se ji zdi zoprn, ritmajster pa preveč navaden človek), medtem ko se Berta zaljubi v ritmajstra, ki ji namenja veliko svojega časa. Vahtmajster v tem času redno zahaja v krčmo k Levki, da lahko videva Anico. Levka kasneje po bolezni uvidi, da se je med Anico in vahtmajstrom razvila ljubezen in jima prepusti prosto pot, dovoli zaroko, sama pa postane usmiljena do Anice.

Dnevi na Polici se vojakom, ki so se navadili gostiteljev in življenja v vasi, iztekajo – ritmajster izve, da mora v par dneh oditi v Ljubljano, zato se odloči, da Berto zaprosi za roko. Njenim staršem naposled prizna, da je protestant, kar povzroči konflikt. Možina in gospa zaroki zaradi tega nasprotujeta, ritmajster pa se s strtim srcem odpravi v Ljubljano.

Po odhodu huzarjev so Poličani žalostni, še posebej Berta. Tudi Julija je imela strto srce, saj se je fant, ki je bil dlje časa odsoten, poročil z drugo. Čez čas njuna mati hudo zboli in naposled umre, zato Julija obupa nad življenjem in se zaveže življenju v samostanu. Spomladi se vahtmajster in Anica poročita. Možina, ki mu je ostala le še Berta, postaja slaboten zaradi žalosti, ni mu do življenja, zato se odloči, da bo zavoljo sreče svoje hčere privolil v poroko. Berta in Mokošinyi se v kratkem času poročita in odideta na Ogrsko ter zraven povabita še Možino.

3 DRUŽBENO-POLITIČNE RAZMERE KOT OZADJE NASTANKA POVESTI

Literarno delo je nastalo v času pred ustanovitvijo nove države (Avstro-Ogrske). Na vzvode političnega povezovanja so v šestdesetih letih vplivale tudi zunanje politične okoliščine. Posebej negotove politične razmere so bile v soseščini. Leto 1867 je bilo leto velike politične zmage, a tudi čas skrbi. Politiki so se bali politične, ekonomske in gospodarske moči drugih držav (na primer Prusije). Negotove zunanjepolitične okoliščine so zato leta 1867 privedle do sporazuma z Madžari ter delitve habsburške monarhije na dva dela, ogrskega in avstrijskega, in vzpostavitve novih političnih razmerij med posameznimi deli monarhije, t. i. dualizma. Ta sporazum pa ni uredil razmerij med številnimi drugimi narodi Avstro-Ogrske, kot se je po uvedbi dualizma imenovala habsburška monarhija. Za dualizem je bilo značilno, da sta državni polovici imeli skupno zunanjo politiko, vojsko, enoten gospodarski prostor ter vladarja (Čeč, 2018).

4 MADŽARI V OČEH SLOVENSKE LITERATURE DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA

Do sredine 19. stoletja slovenska literatura praktično ne omenja Madžarov. V 17. in 18. stoletju se je sicer začela razvijati slovstvena tradicija prekmurskih Slovencev, vendar je ostajala v pokrajinskih jezikovnih okvirih. Šele v dobi modernega nacionalizma dobijo Madžari v slovenski književnosti svoj prostor pod soncem, vendar zaradi političnih razmer niso bili deležni simpatije. Večini Slovencev so sicer bili nenevarni, na drugi strani pa so zaradi neposredne bližine predstavljali morebitno nevarnost (kot na primer Nemci). Madžari so ravno zaradi tega, ker jih Slovenci niso poznali, postali antipatični in posledično – nasprotniki rodoljubov (Smolej, 2012: 41–42).

Na nezaželenost Madžarov na slovenskih tleh in Madžarov kot sosedov nasploh sta vplivala spor med Ogrsko in Hrvaško leta 1848 ter legitimistično stališče slovenske elite v času pomladi narodov. Prvi, ki je javno negativno nastrojeno spregovoril o Madžarih, je bil Jovan Vesel Koseski v verzifikaciji Naprej, slavenski jug, ki je bila objavljena leta 1848 v Kmetijskih in rokodelskih novicah. V pesmi razglaša, da je »Madžarska srcu svete Slave že tisoč let strupeni zob« – po njegovi sodbi so se »Ogri tako pregrešili z zatiranjem Slovanov, da se jim je treba neusmiljeno maščevati« (Smolej, 2012: 43).

Zanimivo je, da je Josip Stritar, eden vodilnih mladoslovenskih literatov, Madžare videl v podobni luči kot Koseski, ki je veljal za staroslovenskega konservativnega literata – tudi njemu Madžari niso bili pri srcu. V IX. Dunajski elegiji je leta 1876 zapisal: »Ti ne orješ, Madžar, ne seješ, Slovan je, da dela; ti si, da vživaš samo in gospoduješ ljudem. /…/ K nam, divjak, si prišel, tisoč že je let minilo in divjaštvo ti še vedno za kožo tiči«, za lasten narod pa zapiše: »Nič se ne boj, Slovan sosed je miren, krotak!« Madžari so bili predstavljeni kot narod brez omike, ki šele dobiva človeško podobo. Očitala se jim je umazanost, bili so demonizirani, čeprav jih pravzaprav niso poznali (Smolej, 2012: 43–44).

Ukoreninjeni predsodki o Madžarih so se proti koncu 19. stoletja začeli umikati tehtnejšim premislekom, v slovenski literaturi so postajali človeški, njihovi liki so se individualizirali, niso bili vsi samo grdi in umazani. V začetku 20. stoletja so zaradi burnih političnih sprememb (madžarsko-jugoslovanski spori, odcep prekmurskih Slovencev – Slovenci so to tretirali kot osvoboditev, Madžari pa kot tragedijo) nastali novi, utemeljeni in neutemeljeni predsodki (Smolej, 2012: 44).

5 KONCEPTI TUJOSTI V POVESTI

V okviru konceptov tujosti v slovenski literaturi obravnavamo štiri modele: 1) tuje kot izločena celota, 2) tuje kot protipodoba domačemu, 3) tuje kot dopolnitev domačega in 4) tuje kot komplementarnost z domačim. Na podlagi teh modelov ugotavljamo, kje in kako v obravnavani povesti se kaže podoba tujega v povezavi z lastnim oziroma domačim.

5.1 TUJE KOT IZLOČENA CELOTA

Pri tem modelu se del odcepi od prvotne celote in postane tuje. Ta model je v povesti najmanj prisoten. Morda bi ga lahko omenjali v povezavi s tem, da so bili Poličani v takratnem času (povest je bila objavljena v letu 1863) z Madžari združeni v eni državi – v Avstrijskem cesarstvu (od leta 1867 v Avstro-Ogrski), tako da jim niso bili povsem tuji, hkrati pa jim niso naklanjali veliko pozornosti. Kot narod so jih ignorirali, hkrati pa so takrat, ko so se jim približali, predstavljali grožnjo zaradi zakoreninjenih predsodkov.

Poličani so poznali le to, kar jih je obkrožalo, zato so bili že zaradi njihovega prihoda zelo vznemirjeni. Tuje kot izločeno celoto lahko zaznamo v pogovoru med županom in Matizeljem: »Ali huzarji pa vendar tudi našega cesarja služijo in če bi bili še taki poredneži, saj je vendar še pravica na svetu« (Erjavec, 1863). Madžari so sicer popolni tujci, čeprav živijo v isti državi.

5.2 TUJE KOT DOPOLNITEV DOMAČEGA

Model predstavlja nepravo obliko medkulturnosti – impulzi ne prehajajo v obe smeri, tuje vpliva na domače, domače pa na tuje ne. Meja med domačim in tujim ni več popolnoma neprepustna, temveč postane membrana. Pri tem modelu tuje lahko postane mikavno, lahko predstavlja napredek, izpopolnitev lastnega. Tudi ta model v povesti ni tako prisoten; lahko bi ga zaznali pri tem, da so huzarji zelo zanimivi dekletom – lajtnant in ritmajster Juliji in Berti Možina, ki živita v graščini, ter vahtmajster (po rodu sicer Slovak) Anici in njeni teti Levki, ki delata v vaški gostilni.

Ko sestri Možina ugotovita, da bodo huzarji nastanjeni v njihovi graščini, sanjarita o mladih, imenitnih in premožnejših ogrskih vojakih: »/…/ nekaj časa sta obe sedeli in pohajali za svojimi fantazijami, Berta je koketovala z lepim lajtnantom, Juliji so bili pa le v mislih ogrski grofje in baroni« (Erjavec, 1863). Berta in Julija huzarje vidita kot izpopolnitev lastnega, popestritev dolgočasnega in nevznemirljivega življenja ter si tuje želita bolj kot domače. Tuje predstavlja nekaj novega, zanimivega, lastno pa nekaj bednega, vsakdanjega ter enoličnega.

Kot tuje kot dopolnitev domačega lahko razumemo tudi vedenje in določene osebnostne lastnosti huzarjev, ki se Poličanom zdijo lepe, koristne in omikane. Huzarji se pokažejo kot vljudni, delavni in zanesljivi ljudje, ki znajo z otroki (predvsem Miško), in to so jim nekateri zavidali: »Janezek, šestletni Mohorjev sin, sprijaznil se je že toliko z Miškom, da ga je ta iz cerkve grede držal za roko /…/ Vsi otroci so zavidali Janezku in on je to dobro vedel, zato je pa tudi kaj moško korakal in delal neznano široke stopinje« (Erjavec, 1863). Janezkova mati celo potrdi, da bi se lahko vsi moški zgledovali po Mišku, ki tako ljubeznivo skrbi za njene otroke: »Ko so namreč nekega dne prišli mati s polja domov, našli so Miška, ki je zibal malo, pol leta staro Minico /…/ Pri večerji so ga pred vsemi očitno pohvalili! ‘Kdo bi si mislil, da so to tako dobri ljudje, vas domačih moških nobeden ne bo zazibal otroka, ko bi si grlo razparal’« (Erjavec, 1863).

5.3 TUJE KOT NASPROTJE ALI PROTIPODOBA DOMAČEMU

Pri tem modelu med domačim in tujim ni nobene povezave; med njima obstaja ostra ločnica. Pojavljajo se tipične metafore za tuje, kot so na primer grdo, umazano. Huzarji in Madžari kot taki na Polici na začetku povesti niso zaželeni, saj jih Poličani ne poznajo in jim predstavljajo nevarnost. »Marsikaka vas, ki morebiti od francoskih vojska ni videla vojaka, dobila je zdaj te goste, katerih ravno nikjer niso veseli« (Erjavec, 1863). Poličani nastopajo v kontrastu s huzarji, saj so domačini predstavljeni kot »dobri kristjanje in zvesti podložniki«, miren in blag narod, ki pridno obdeluje svojo zemljo.

Poličane, ki veljajo za preprost narod, Polica pa za samotno, majhno vas, ki ni vajena tujcev, je najbolj skrbelo to, v katerem jeziku se bodo sploh sporazumevali. Madžarsko niso znali, večina Poličanov pa ni znala niti nemško, kar je predstavljalo težavo v komunikaciji. »Najbolj ga je morilo, da ne za nemški govoriti, še manj pa brati. Sosed ga je sicer tolažil s tem, da, kakor je on slišal, huzarji govore samo madžarski — ali tudi to ga ni moglo s pridom utešiti« (Erjavec, 1863). Madžarski jezik se jim sicer ni zdel grd, vendar jim je zagotovo bil tuj.

Tuje kot nasprotje domačemu v povesti predstavljajo huzarji, ki veljajo za nevarne: »Najbrž ne manj kakor župan, se je prestrašila novih gostov gospa graščakinja. Ona si je mislila, da so vse človeške slabosti združene v vojaku in nihče bi je ne mogel preveriti, da to ni tako. Tudi je večkrat slišala, da so vojaki, posebno pa kavaleristi, ženskim srcem najnevarnejši« (Erjavec, 1863). Graščakinja se je bala, da bodo huzarji osvajali njuni hčeri, zato ju je preventivno poslala k teti v Jesenovec. Ko huzarji prispejo v vas, Poličani ugotovijo, da niso videti hudi in čudni, graščakinja pa po dolgem premisleku hčerama sporoči, naj se vrneta domov, saj gosta ne predstavljata nevarnosti.

Tuje, ki predstavlja nevarnost domačemu, je tudi protestantska vera. Poličani so zvesti katoliki, ki protestantske vere ne morejo sprejeti. Mokošinyi zasnubi Berto in naposled prizna, da je protestant, kar Berto in njene starše pretrese ter povzroči konflikt in razpad zaroke: »‘Mislim in upam, da to ne bo motilo ni tebe, ljuba Berta, ni vas, ki ste njeni roditelji — ali povedati vendarle moram. Vedite torej – jaz sem protestant!‘« (Erjavec, 1863). Drugačno versko prepričanje zavedne katoličane popolnoma razburi. Možina je prepričan, da zakon ne more biti srečen, če partnerja nista predana isti veri, zato zaroki (sprva) nasprotuje: »Ne morem si misliti resnično srečnega zakona, v katerem ne vlada edinost /…/ najmanj si pa ne morem misliti srečen zakon, kjer vera enega ni sveta drugemu« (Erjavec, 1863). 

5.4 TUJE KOT KOMPLEMENTARNOST Z DOMAČIM

Ta model prikazuje spoštovanje med tujim in domačim; od tujega se ne zahteva, da se domačemu prilagodi, model temelji na toleranci in razumevanju tujega kot tujega – gre za priznavanje tujosti kot take.

Čeprav je tuje v povesti popolnoma neznano, se že na začetku povesti pokaže, da domače vseeno tolerira tuje: »Naj že bodo, kakršni hočejo, bomo že kako izhajali, saj so ljudje vendar« (Erjavec, 1863). Tekom povesti se toleranca razvije v spoštovanje, ki vodi tudi v prijateljstvo ter ljubezen, ki sprva nista predstavljivi.

Domačini spoštujejo tujce s tem, da iščejo rešitve, na podlagi katerih bi z gosti bilo mogoče komunicirati: »Matizelj, ti znaš nemški govoriti in brati, ti bi mi najbolj mogel pomagati huzare nastaniti, ker nemški bodo eni gotovo znali ali vsaj nemško pisanje bodo s seboj prinesli« (Erjavec, 1863). Poličani spoštovanje izkazujejo s svojim odnosom ob prihodu huzarjev: »Župan hitro pristopi z zeleno kapico v roki k ritmajstru in lajtnantu, ki sta poskakala s konj, in ju ponižno pozdravlja. Nista ga sicer razumela, ali toliko sta videla, da jima veli, naj gresta z njim« (Erjavec, 1863). Tudi tujci so spoštljivi do domačinov, saj so jim hvaležni za gostoljubje in prijaznost: »Gospa milostljiva! Usoda naju je privedla pod vašo streho in prisiljena sva nekoliko časa uživati vašo gostoljubnost. /…/ Jaz in tudi moj prijatelj iskreno želiva, da bi vas kar najmanj nadlegovala, in prosila bi vas, da bi zaradi naju ne izpremenili najmanjše stvarce v svojem navadnem življenju« (Erjavec, 1863).

Huzarji izkazujejo spoštovanje tudi s tem, da hodijo v cerkev, četudi nekateri niso verni – spoštujejo navade in vero svojih gostiteljev. »Ko je prišla nedelja, šli so skoro vsi huzarji k deseti maši, tudi Miško, akoravno so njegovi tovariši trdili, da nima nobene vere« (Erjavec, 1863).

Čeprav Poličani madžarskega jezika ne razumejo, ga spoštujejo in se trudijo po najboljših močeh, da se lahko z gosti sporazumevajo. Mohor spoštovanje do gostov pokaže s tem, da huzarja povabi v krčmo k Nepotrebniku, kjer se tudi skuša naučiti nekaj madžarskih besed. »Huzarja sta jo rezala po madžarski, Mohor pa pošteno po kranjski in poleg so si namežikovali in z rokami mahali; ali so se razumeli, ali ne, to je težko povedati, človek bi skoro mislil, da; vsaj smejali so se, da bi bili kmalu popokali. Naposled so se jeli objemati. Miško je učil Mohorja madžarski in kmalu so bili vsi trije baratom (prijatelji)« (Erjavec, 1863). 

Spoštovanje se postopoma razvija v naklonjenost ter ljubezen. Pri Berti se spoštovanje do tujcev razvije v zaljubljenost in kasneje v ljubezen do ritmajstra Mokošinyija (tujca ne dojema kot nekaj tujega in nevarnega, temveč kot nekoga, ki jo brezpogojno ljubi in jo lahko reši enoličnega življenja). »Čutila je, kako moč ima ta mož do njenega srca; še predno se je sama zavedala, ljubila ga je že z vso strastjo prve ljubezni« (Erjavec, 1863). Prav tako se vahtmajster zaljubi v mlado Anko; obe situaciji se na koncu zgodbe srečno zaključita, saj se oba para poročita, čeprav Berta in Mokošinyi nista iste vere. Medsebojno spoštovanje vendarle premaga konflikt.

6 SKLEP

Kritiko madžarskega naroda lahko zaznamo tudi v obravnavani povesti. Huzarji in nasploh Madžari na Polici na začetku povesti niso zaželeni, saj jih Poličani ne poznajo in jim predstavljajo nevarnost. Madžari so sicer popolni tujci, čeprav živijo v isti državi. Hkrati lahko zasledimo, da tujci domačinom predstavljajo nekaj novega in zanimivega, kar deluje kot dopolnitev domačega, ki predstavlja monotonost in dolgočasnost. Poličane, ki veljajo za preprost narod, je najbolj skrbelo to, v katerem jeziku se bodo sploh sporazumevali, kar je predstavljalo glavni problem ­– tu se tuje kaže kot nasprotje domačemu. V največji meri se v povesti med narodoma kaže spoštovanje in razumevanje tujega. Domačini spoštujejo tujce s tem, da iščejo rešitve, na podlagi katerih bi z gosti bilo mogoče komunicirati. Spoštovanje se skozi povest razvije tudi v naklonjenost ter ljubezen. Medsebojno spoštovanje pretehta konflikt, ki nastane zaradi različnih verskih prepričanj, in na koncu vendarle zmaga.  

7 VIRI IN LITERATURA

Dragica Čeč, 2018: Tabori na Slovenskem in družbene razmere v šestdesetih letih 19. stoletja. Koper: Znanstveno-raziskovalno središče Koper.
Fran Erjavec, 1995: Huzarji na Polici. Ljubljana: Karantanija.
Fran, slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2020, različica 8.0, https://fran.si/, dostop 22. 12. 2019.
Gregor Kocijan (ur.), 2000: Kratka proza slovenskega realizma. 1. izdaja, 2. natis. Ljubljana: DZS.
Janko Kos, 2016: Sociologija slovenske literature. Ljubljana: Slovenska matica.
Jovan Vesel Koseski, 1848: Naprej, slavenski Jug!. Kmetijske in rokodelske novice, letnik 6, številka 41. Dostopno na: http://www.dlib.si (2. 1. 2020)
Klemen Lah, Andreja Inkret, 2002: Slovenski literarni junaki. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Prostor slovenske literarne kulture. Dostopno na: http://pslk.zrc-sazu.si/sl/literarni-atlas-ljubljane/fran-erjavec/ (2. 1. 2020)
Russia Beyond. Dostopno na: https://si.rbth.com/zgodovina/80906-huzarji-najdrznejse-enote-carske-vojske (22. 12. 2019)
Slovenska biografija. Dostopno na: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi183104/ (3. 1. 2020)
Tone Smolej (ur.), 2012: Podoba tujega v slovenski književnosti, Podoba Slovenije v tuji književnosti: Imagološko berilo. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Francka Varl Purkeljc, 1986: Naši književniki in njihova dela. Maribor: Založba Obzorja Maribor.