INTERVJUJI Z LITERARNIMI USTVARJALCI

Pripravila Tajda Urh

Virtualni intervju z INSTA POETI

Poezija je našla svoj  prostor tudi na spletni platformi Instagram. Vam pa pobližje predstavljamo nekaj najbolj znanih insta poetov … spoznajte Instapoetiko, Besedozlom, Sončnico in Moje Vesolje.

Nekateri ti morda že sledijo na spletni platformi Instagram, nekateri pa morda še ne. Bi se lahko na kratko predstavil_a?

MOJE VESOLJE: Z objavami dajem v javnost veliko sebe, vseeno pa bralci o meni ne vedo veliko. Ironično. Sem dvajset-in-nekaj letnica, ki obožuje umetnost. Predvsem poezijo. Od nekdaj sem rada brala in pisala. Med odraščanjem sem iskala vedno novo poezijo. Takšno, v kateri bi se našla. Toda nekaj je manjkalo. Del tistega, kar sem doživljala, ni zapisal še nihče. Začela sem pisati dnevnik. Sčasoma so zapisi postajali vedno krajši, toda vsebinsko nič manj bogati. Toliko občutkov zapisanih v par besedah. Tako so nastali (in še vedno nastajajo) zapisi pod psevdonimom gk.

BESEDOZLOM: Pozdravljeni, sem mt. – punca, ki je svojo zgodnjo ljubezen do pisanja končno postavila v svet. Težko se predstavim, saj to navadno počneš z imenom in priimkom, kar pa v tem primeru sploh ni bistveno. Na profilu je ta podoba ostala skrita. Vsi, ki berejo moje misli in zapise, me spoznavajo preko delčkov zapisov, ki jih delim. Najpomembnejše pa se mi zdi, da to nalogo prepuščam bralcem samim, in mogoče bi me oni znali bolje predstaviti, kakor se znam v tem trenutku sama.

INSTA POETIKA: Moja pesniška pot sega kar precej nazaj, daleč pred čas Instagrama in sodobnih platform, kjer bi lahko razvijala to, kar je danes profil Insta poetika. S pisanjem sem se pričela ukvarjati proti koncu osnovne šole, poezija pa me je resneje zagrabila v srednji šoli, ko sem z neizmerno strastjo pričela prebirati dela Srečka Kosovela, Vinka Möderndorferja in Daneta Zajca. Slednja sta imela in imata še danes name največji vpliv.

SONČNICA: Ime, ki se skriva za instagram profilom @soncnica, je Ana. Sem v začetku svojih dvajsetih in sem redna študentka programa Socialna pedagogika na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Ustvarjam in se vključujem v dejavnosti, ki so povezane s prozo in poezijo, že od osnovne šole. Za pisanje me je navdušila razredničarka in učiteljica slovenščine v osnovni šoli, ko mi je, ker sem pogosto zamujala k pouku, za nalogo dajala razne naslove, o katerih sem morala pisali. Te naloge so mi bile tako všeč, da sem pričela že nalašč zamujati k pouku, samo zato, da sem lahko doma pisala in ustvarjala ter to nekomu, ki mi je bil pripravljen svetovati, pokazala. V srednji šoli pa sem prevzela vlogo urednice šolskega glasila, tako da sem bila vedno vpeta v  umetnost pisanja. Sprva sem pisala zgolj prozna dela, a sem se kasneje, proti koncu srednješolskega šolanja, zatekla še v poezijo, kjer zdaj ostajam in v njej neskončno uživam.

 

Kaj točno nastaja na tvojem Instagram profilu?

MOJE VESOLJE: Instagram profil “Moje vesolje” je zbirka življenjskih zapisov, ki odsevajo različna občutenja in razmišljanja. Brez razlag. Te znajo bralca prikrajšati lastnih interpretacij. Zame je čar poezije ravno v tem, da prebrane besede vsak občuti na svoj način. Ker je vsak svoje “vesolje”. Ob tem spontano nastaja skupnost s prečudovitimi posamezniki. In za vsakega posebej sem hvaležna.

BESEDOZLOM: Nastaja oblika mojih misli in občutkov, poslanih v virtualni svet. Lahko rečem nekakšna oblika poezije, ki je ravno dovolj dolga, da se ustaviš in prebereš zapisano, in ravno dovolj kratka, da jo lahko prebereš v še tako polno zasedenih dnevih. S svojimi mislimi gradim svoj pozitiven virtualni kotiček – v njem pa je dobrodošel čisto vsak.

INSTA POETIKA: Insta poetika je prostor poezije, kjer svoj dom najdejo predvsem ljubezenske in seksualne tematike svobodnih pesniških form. Je prostor, kjer se poezija ne zmeni za klasična pravila, in je hkrati majhen delček interneta, v katerem si dovolim biti ranljiva. 

SONČNICA: Sama jih poimenujem poezija, čeprav so misli zelo kratke in verjetno ne dosegajo vseh »kriterijev« za poezijo, ki jih je družba oblikovala. Zadnjih nekaj let se jih je prijelo ime instagram poezija, kar resnično zaobjame njihov namen. Glavno vodilo, ki ga imam ob ustvarjanju, je, da ima vsak delček svojo zgodbo. Sama jih poskušam med seboj povezati in jih nekoliko širše preplesti, kar se kaže tudi v podobnih tematskih okvirjih, v katerih se pesmi gibljejo. Vsako zgodbo, ki jo te kratke misli nosijo, bi lahko oblikovala v posebno prozno delo, pa jih vseeno raje strnem v poezijo.

 

Kdaj, kje, kako in predvsem zakaj se ti je porodila ideja o Instagram profilu, kjer (nam) bralcem redno polepšaš dneve s poezijo?

MOJE VESOLJE: V ozadju ideje o Instagram profilu ni posebne zgodbe. Na novoletni večer sem se vprašala, kdaj sem nazadnje naredila kaj novega. Ta razmislek je prispeval k temu, da sem v začetku leta 2020 objavila prvi zapis. Odziv je bil dober, zato sem nadaljevala. Ko sem začela z objavljanjem, nisem imela nobenih pričakovanj. Želela sem preprosto deliti svoja občutenja v kratkih zapisih. Imela sem le en cilj – da bi se v kakšnem zapisu kdo našel.

BESEDOZLOM: Za odgovor na to vprašanje moramo stopiti kar nekaj korakov nazaj, in sicer še k osnovnošolski in srednješolski mt., ki se je najraje skrivala v vlogi opazovalke. Ravno ta mt., ki je poosebljala strah in še nekoliko več dvomov. Od zmeraj so se listi neštetokrat odprtih zvezkov prehitro polnili z besedami. A tega nihče ni videl, nikomur nisem dovolila stopiti v svoj svet. Prevladoval je strah, kaj si bodo drugi mislili, ko bodo videli moje misli, kako jih bodo povezali z menoj, kako si bodo razlagali … V meni pa je vztrajno rasla želja. Želela sem poslati svoje misli v svet, a obenem ostati skrita. In tako kar naenkrat v življenju trčiš na isti problem, s katerim si se srečal že n-kolikokrat, a takrat se zdi nekoliko drugačen – preprostejši.
Končno vidiš preprosto rešitev, ki jo je leta in leta skrbno skrival strah. In tako je vse skupaj nastalo – z veliko željo po pisanju, oblikovanju besed na beli podlagi in ohranitvi nekoliko zabrisanega obraza. Z oblikovanjem tako zastavljenega profila sem poudarila ravno tisto, kar je pri pisanju najpomembnejše. V osredju poudarila črke, besede in misli in v ozadje postavila podobo, ki narekuje zaporedje teh črk.

INSTA POETIKA: Dolga leta sem imela kar uspešen blog, ki je nekega dne dočakal bridki konec. Zapadla sem v neskončno obdobje z manj ali celo nič literarnega ustvarjanja, se posvečala drugim kreativnim rečem, a poet v meni pravzaprav ni nikoli zares ugasnil. Ko sem konec 2019 začutila ponovno željo po javnem deljenju svojih notranjih bojev, občutkov in hrepenenj v obliki poezije, je bil Instagram kot platforma takojšnja in logična odločitev. Omogoča namreč relativno hiter in dober doseg potencialnih bralcev pa še z upravljanjem Instagram profila je dosti manj dela kot z blogom (smeh).

SONČNICA: Že po mojem načinu zapisa pesmi se vidi, da sem zelo velika oboževalka Rupi Kaur. Lahko bi jo imenovala za glavno krivko, da sem sploh začela objavljati. Končala sem srednjo šolo in nikomur, ki bi moja dela kritično ocenil, jih nisem mogla pokazati, zato sem se znašla in to delo prepustila vam, bralcem moje instagram poezije. Sploh nisem vedela, da obstaja že toliko profilov, ki svoje ustvarjanje delijo z ostalimi, in v čast mi je, da sem lahko del te skupnosti ljubiteljev in ustvarjalcev slovenske poezije.

 

Od kod črpaš ideje in kako poteka tvoje pisanje? Velikokrat popraviš in dopolniš že napisano poezijo?

MOJE VESOLJE: Pišem na podlagi dogodkov, ki v meni prebudijo določena občutenja. Tako pozitivna kot negativna. Z besedami želim zajeti srž nekega občutenja. Na ta način zmešnjavo v glavi spremenim v red. Največ zapisov nastane ponoči, kadar se misli ne umirijo. Nekateri zapisi nastanejo v trenutku. Lahko bi se reklo, da se kar izlijejo iz mene. Takšnih navadno ne spreminjam. Nekateri zapisi nastajajo več dni, tudi več mesecev, če ne najdem pravih besed in načina za primerno ubeseditev določenega občutenja.

BESEDOZLOM: Ideje, teme, naslovi, celotni dooolgi zapisi pred objavo in še več … To nastaja praktično samo od sebe in večinoma ne, ne popravljam za seboj (razen kakšne besedne zveze in tiskarske škratke seveda😉). Svoj način pisanja najlažje opišem z eno samcato besedo – izbruh. Glede na to, da so vse stvari v naših življenjih zmeraj bolj popredalčkane in določene, je pisanje tista stvar v mojem življenju, ki nima ne okvirjev ne ovir. S tem je premetavanje črk po papirju postala ena izmed redkih stvari v življenju, ki jih ne omejujem. Med pisanjem sem prepuščena toku misli in občutkov, mogoče kdaj tudi spominov. Lahko bi rekla, da med pisanjem povezujem svoje ne tako urejene misli na papir v neko smiselno podobo. In mogoče ravno tu tiči razlog, zakaj je v mojem zvezku nešteto nedokončanih misli in pesmi (in ne silim, kdaj bodo dobile končno obliko). Pisanje je zame pobeg iz sveta in iskanje lastnih mikro smislov (zlasti v trenutni situaciji).

INSTA POETIKA: Poezija je zame neke vrste terapija, zato so moj navdih največkrat različna stanja duha. V  večini gre za bolj žalostna, tragična občutja, ki pa me nato, ko jih enkrat spravim iz sebe in jim dam prostor v svetu, osvobodijo. Pogosto se mi tudi dogaja, da je povod za pisanje samo kakšna lepa prebrana beseda, ki jo hipoma ponotranjim in iz nje zgradim domišljijski poetičen mehurček. Tovrstne pesmi ne izhajajo čisto zares iz osebnih izkušenj, temveč so zgolj plod fantazije, mogoče kdaj tudi nekakšnega seznama želja doživetij, ki jih še nisem uspela odkljukati in postaviti v lasten spekter emocij.
Poezij nikoli ne popravljam ali dopolnjujem. Moj kreativni proces je precej sodoben – zapisujem v beležko na telefonu in potem praviloma takoj ustvarim tudi objavo za Instagram. Ne ustvarjam in ne delam iz osnutkov, vedno grem na vse ali nič. Če se mi sredi pisanja zatakne in ne znam naprej, opustim idejo in se k njej ne vračam. Mi že ni bila namenjena. Popravkov se tako ne poslužujem, ker ne želim brusiti hipnega, surovega izbruha inspiracije; to se mi po eni strani zdi krasno, saj na ta način bralcu dostavim zares pristno ujet trenutek, po drugi strani pa morda občinstvo kdaj tudi prikrajšam za bolj izpiljeno in premišljeno pesniško formo. Seveda se dogaja, da se občasno po objavi spomnim lepše, verjetno boljše, rešitve za kakšen verz, a me to ne obremenjuje in se temu ne posvečam.  

SONČNICA: Točno to vprašanje mi pogosto zastavljajo prijateljice in prijatelji. Največkrat jih zanima, kdo mi je bil navdih za zapisano. Tega nikoli ne znam ubesediti, ker se mi zdi, da ne obstaja en sam razlog ali ena sama oseba, ki bi za to pesmijo stala. In tudi če gre za pesem o neki osebi, ta v nobenem primeru ni povezana z mano, pač pa je plod moje domišljije, mojega doživljanja neke druge namišljene osebe. Po navadi raje, kot da se spuščam v dolge pogovore in argumentacije, zakaj to niso pesmi o mojem bivšem, samo povem, da ideje večinoma črpam iz življenja, iz izkušenj, zgodb, ki jih slišim ali doživim.

Veliko mi pri tem pomagajo res žalostne pesmi, tu si lahko predstavljaš večne romantike, kot so Ed Sheeran, James Arthur, James TW, Dean Lewis in mnogi drugi. Preden začnem pisati, se moram res »v redu zbedirati«, moram se počutiti, kot da nič v življenju ni tako, kot mora biti. To je zelo težko, sploh takrat, kadar si dobre volje, kadar nimaš razloga, da bi bil žalosten. Ravno zaradi teh razlogov moja zbirka pesmi nastaja zelo počasi, saj potrebujem za pravo ustvarjanje določeno razpoloženje, da lahko na plan privabim čustva, ki jih želim ubesediti.

Moje pisanje poteka večinoma v temi, s slušalkami v ušesih in žalostno pesmijo na 100 %. Ko začnem, takoj steče in lahko v enem večeru, ki se po navadi zavleče do jutra, napišem tudi po 50 pesmi. Potem pa sledi obdobje dolgega niča, obdobje praznine, ko nimam niti ne navdiha za pisanje niti želje po tem, da bi pisala. In potem nekoč, nekega petkovega večera, ta želja zopet pride in krog se ponovi. Moram pa priznati, da poezijo velikokrat popravljam, sicer ne takrat, ko ustvarjam, takrat jo pustim zapisano v prvotnem zapisu. Popravljati pričnem kasneje, po par branjih, po tem ko znam že vse verze in kitice na pamet. Takrat začnem popravljati. Mislim, da mi lahko vsak avtor prikima, da nikoli nisi v celoti zadovoljen s svojim izdelkom, vedno veš, da je lahko še boljše, ampak ne moraš popravljati v nedogled in enkrat se moraš z zapisanim sprijazniti ter objaviti.

 

Kaj želiš s svojim pisanjem sporočiti?

MOJE VESEOLJE: S svojim pisanjem sporočam, da smo ljudje polni različnih občutenj, zaradi katerih ima življenje smisel. Premalokrat smo iskreni sami s sabo. Nočemo si priznati, kar čutimo. Mislimo, da nas bo zanikanje manj bolelo kot priznanje. Trudimo se biti močni. Pozabljamo, da je tudi bolečina del življenja. Del nečesa lepega. Hrepenimo, upamo, ljubimo, obžalujemo … Vse to je del nas. In vsak od nas je svoje “vesolje” z neskončnimi možnostmi in z nekaterimi za vedno skritimi deli. S pisanjem želim bralcem pomagati vstopiti v njihov notranji svet. Svet, katerega premalo raziskujemo. Poezija nas združuje in hkrati razlikuje. Isti zapis lahko dobi toliko različnih smislov, kolikor je bralcev. Šele bralec da zapisanim besedam smisel. Smisel, ki zrcali njega. Če si to le dovoli.

BESEDOZLOM: Moje najljubše vprašanje, ki ima preprost odgovor: kar si vsak želi oz. kakor si vsak razlaga. Spodbuditi vsaj nekoga, da nekaj malega v dnevu prebere. Omogočiti, da za nekaj sekund v dnevu pozabi na vse ostalo. Občasno sporočam, da se nikoli ne znajdemo v težkih trenutnih zares čisto sami in si te velikokrat delimo – kar je bolje in lažje. Želim deliti ljubezen, ki je na mojem kotičku ne manjka, saj kolikor je dam, je dobim še nekajkrat več nazaj. In to je bistvo vsega, graditi nekaj pozitivnega s polno ljubezni. Mislim, da to velikokrat manjka vsem. Dopustiti sebi, da nekaj nastaja, po letih in letih ždenja kot opazovalka. Dovoliti si rasti in ob tem vsaj delček te možnosti omogočiti tudi drugim.✨

INSTA POETIKA: Bolj kot s samo sporočilno vrednostjo se, kot že poprej rečeno, ukvarjam z lastnim osvobajanjem čustvenih zagonetk. Zdi se mi krasno, da se po odzivih sodeč lahko dosti bralcev poistosveti z menoj in mojimi življenjskimi situacijami ter je to eden izmed načinov vzajemnega zavedanja, da v svojih emocionalnih, pogostokrat ljubezenskih frustracijah nismo sami.

SONČNICA: Ne vem, če želim kaj sporočiti. Rada imam stvari »popredalčkane« in s poezijo predalčkam svoje misli. Poezija name deluje terapevtsko, saj vanjo zlijem čustva, ki jih včasih niti sama ne opazim, ker jih potlačim in se jih sploh ne zavedam. Lahko bi rekla, da takrat, ko se pesmi ustvarjajo, tega ne delam jaz, ampak to piše moja podzavest, moja zavest pa samo posluša ukaze nezavednega. Všeč mi je, kadar se ljudje v zapisanem najdejo, saj tako vem, da nisem sama in da imamo v resnici vsi podobne težave, o katerih le redko kdaj spregovorimo na glas.

 

Tudi jaz redno spremljam tvoje objave in se marsikdaj najdem v zapisanem verzu. Zanima pa me ali imaš za naprej v mislih kakšen projekt oziroma kakšni so tvoji dolgoročni cilji?

MOJE VESOLJE: Moji tako kratkoročni kot dolgoročni cilji so povezani s tem, da z bralci še naprej delim del mojega “vesolja”. Pisala bom vedno, saj pišem zase. Izbrane zapise se odločim deliti z bralci. Nekateri zapisi bodo za vedno ostali neobjavljeni. Ne morem pa zanikati, da mi bralci in njihovi odzivi pomenijo ogromno. Pojavila so se celo vprašanja, ali bom izdala pesniško zbirko. Ko sem pred slabim letom objavila prvi zapis, nisem niti pomislila na to. V tem trenutku lahko rečem, da pesniška zbirka sicer ni cilj, je pa zagotovo želja, ki z vsakim pozitivnim odzivom postaja večja in večja.

BESEDOZLOM: Najprej iz srca hvala za vsako prebrano besedo! Iskreno, zamisli in načrtov za projekte je nemalo. Nekaj idej je tudi že zelo podrobno izoblikovanih in del tudi že realiziranih. Držim pa se enega načela: vse ob svojem času. Ne prehitevam, ampak trenutno uživam v procesu nastanja in oblikovanja svojih misli in se temu prepuščam, kolikor le lahko – ko pa bo čas za to, gotovo! Če se sprehodimo čez celoten potek oblikovanja tega profila, bi ga opisala nekako tako. Najprej je bil moj največji projekt ustvarjati prostor pozitivnega in toplega okolja. Ko sem začutila, da sem ta ritem nekako ujela, sem začela z drugim projektom, ki do današnjega dne ni zaključen. Kljub temu, da sem želela ohranjati svoj kotiček na tej spletni platformi samo zase, sem po premisleku k sodelovanju povabila kolegico, ki ji od premetavanja črk po papirju bolj leži vodenje črt in barvne kombinacije. Tako je velika prioriteta mojega projekta postala kvaliteta objav. Kaj pa za prihodnost? Zdaj, ko počasi prihajava h koncu najinega dogovarjanja in naju čaka samo še realizacija in potisk v spletni svet (česar se že nestrpno veseliva), že skrbno nabiram nove ideje za projekte. O njih sicer še ne bom govorila javno, ampak tako kot sem zgoraj napisala … vse ob svojem času. Razmišljam o prostoru, ki bi nas povezoval, vse ljubopisce❤️. Prav tako pa razmišljam o prvih idejah nečesa, za kar bi še leto nazaj močno dvomila, ali sploh lahko. Ampak kaj vse lahko …

INSTA POETIKA: Ker se leto bliža koncu in je to navadno čas načrtovanja in zastavljanja namer za prihodnje koledarsko obdobje, seveda tudi sama razmišljam o pesniških projektih naslednjega leta. Po tiho se poigravam z mislijo, da bi svojim bralcem v naslednjem letu ponudila tiskano verzijo nekaterih poezij. Ne v knjižni obliki, čeprav me dolgoročno mika tudi to, temveč malo drugače. Na roza papirju, kot se za Insta poetiko tudi spodobi.

SONČNICA: Imam. Dokončati želim svojo zbirko poezij in jo nekoč, v fizični obliki, izdati, ampak za to potrebujem sredstva; časovna in materialna, ki pa mi trenutno še niso naklonjena. Zaenkrat pa samo ustvarjam (in študiram) ter upam, da s profilom dosežem čim večje število ljudi, ki se v zapisih najdejo, se z njimi poistovetijo. Prijetni komentarji in sporočila, ki jih prejemam, pa mi samo vlivajo dodatno motivacijo, da svoje cilje in sanje nekoč tudi udejanjim.

moje_vesolje (2)

Moje vesolje

Sončnica

BesedoZlom (2)

Besedozlom

Insta poetika