PROZA

Dominik Škrinjar

SKLEDA SADJA

Zanimivo se mi zdi, da nikoli nisem razmišljal o življenju na način, kot to počnem sedaj, obkrožen z vsem cvetjem in hkratnim zavedanjem, da je pomlad že zdavnaj mimo, poletje je kratko in kislo kot vsaka druga majska češnja, jeseni pa se preprosto preveč bojim, saj le ježi zmorejo takrat ujeti sadeže dreves s svojimi bodicami, jaz pa bodic več nimam, imam zgolj kapitalistično težnjo po nakupovanju. Verjetno pa se življenje z leti ustavi, zdi se, da čas mineva hitreje. V resnici se ne spomnim ničesar, le sklede sadja na mizi, ki sva jo z ženo kupila. Od tega je minilo že nekaj časa, čeprav ne vem, »kakšnega« ali katerega časa; njenega, mojega, našega, vašega? Ko ura po štiriinosemdesetih letih zazvoni enako, začneš poslušati, osredotočiš se na premikanje kazalcev na steni, ki jih nikoli nisi prav zares maral, saj so ti bili vedno le v napoto. Prav nesramno so me opominjali na čas, ki se ga bojim. Vsi se ga, razen ko pride tisti čas. Takrat postane vse popolnoma nepomembno, namesto kazalcev slišiš lastno bitje srca, vsakršen vdih in izdih skozi pljuča občutiš kot silni vihar, ki veje svoje vetrove z nebesnih oblakov na gorske vrhove, dokler ne izdihne v daljavo in se razblini. Nekateri jočejo, drugi tarnajo, spet tretjim je popolnoma vseeno, saj namreč svoj čas še imajo, tebi pa koncept časa ni poznan, saj živiš v večnosti, v tistem trenutku, ki ne obstaja in hkrati zapolnjuje tvojo notranjost kot spomin iz prvih šolskih dni, ko si se z rumenim svinčnikom v eni roki, plišastim zajčkom v drugi in rumeno rutico okoli vratu ponosno nasmejal fotografu, starši pa so fotografijo potlej dali v okvir, da bi spomin na čas nekako ostal večen. Pa vendar je že zdavnaj minil.  

Rojstvo je spoznavni dogodek predvsem za druge, malce manj zate, okolica ti je tuja, tako kot ti je tuja tista teta, ki se ti nasmiha v obraz in jo tekom življenja srečaš zgolj štirikrat, na koncu pa izveš, da je umrla zaradi pljučnice v bližnji bolnišnici. Nekako se ti zdi, da bi moral biti žalosten, ker se tako spodobi, v resnici pa ti je precej malo mar. Začneš se zavedati, da osebam in dogodkom v življenju nameniš svoj čas z razlogom, tudi izkušnje so čas, ki ga deliš z drugimi, čeprav se tega v resnici ne zavedaš, nostalgija je precenjena, spomin malce manj. Kot mlad fantič se nisem zavedal, da čas v resnici mineva skozi misli o njem. Je kot neke vrste past, ki te, kot naivnega medveda sredi gozda, ujame v svoje železne zobe in ne preneha, dokler ne prenehaš ti. Tako postaneš bolj ranljiv za mimoidoče plenilce, ki želijo tvoj čas, ti pa se zaman mučiš, da ga ne bi izgubil preveč.  

Čas v zgodovini so pisali zmagovalctudi na bojišču, sveta zastava je bila zgolj varka, da smo ostali s puškami v rokah, v upanju, da si bomo kupili čas, v resnici pa se je zgodil nesmiselni paradoks življenja in smrti – čeprav smo ostali živi s časom, smo izgubili čas s tistimi, ki so ga namenili nam. Kot da so trenutki z dobrimi prijatelji, kopica norih potovanj brez čevljev in prekrokanih večerov v taverni izgubili aktivno komponento njihovega spomina in se posredno pretvorili v komponento našega posrednega smisla o času. Ko pogledam v nebo, vidim zvezde. Pravzaprav vidim preteklost, navidezno resničnost sveta, ki je že mimo, njihova sedanjost pa je v moji prihodnosti. 

Kot mlad inženir sem vedno želel ohraniti nadzor nad tem, kako bom porabil svoj čas. Od kosila v tovarniški menzi do nakupa poročnega prstana za ženo, ki to še ni bila, je v moji glavi najin skupni čas že zdavnaj tekel. Bil sem izjemno neumen, ker sem mislil, da je čas v mojih rokah, da ga lahko obvladam kot z uzdo konja, a pozabil sem, da če uzdo premočno zapnem, jo premočno vlečem k sebi, bo konj s kočijo končal na dnu skalnega previsa, moji napori pa bodo odveč. Čas sem dojemal, kot vsak materialist dojema sleherno reč v tem svetu; namreč kot nekaj otipljivega in navidezno dosegljivega, popolnoma objektivnega, pa vendar mi je življenje pokazalo zobe. Ko sem izgubil levo nogo, sem hodil počasneje, celo mislil sem počasneje, čas je zame navidezno začel teči drugače. Deset let preden je moja žena porabila svoj čas, je izgubila tudi spomin, sprva ni vedela niti mojega imena, niti zakaj bi svoj čas delila z mano, njej popolnim tujcem. Bil sem potrt. Mislil sem, da sem storil nekaj nepopravljivega, a vendar me je misel vedno znova pripeljala na jasno nedoločljiv del mojega življenja, namreč čas. 

Sploh ne vem, zakaj po toliko letih pišem dnevnik o času, ki je že preminil, kot da upam, da ga bo spomin nanj magično povrnil. V resnici se zavedam, da bi ga želel več, tako kot vsi na tem planetu. V življenju vsi hitimo za svojim časom; da zjutraj ne zamudimo za delovno mizo, da »zakupimo« čas v igralnici za svoje otroke, da odpotujemo na 14-dnevne počitnice ob obali, da ujamemo zadnji večerni vlak domov … Pa vendar mislim, da smo zgrešili v času, da smo pravzaprav »za časom« v razmišljanju o tem, kako razumemo čas. Čeprav najverjetneje zadnjič s pisalom v roki pišem na bel list papirja, upam, da bo to poslednje pismo prebral nekdo, ki še ima čas. Upam, da bo ta oseba razumela, da čas ni v prihodnosti, niti v preteklosti, temveč je ta tukaj in zdaj, v tem trenutku, ki je pravzaprav vse, kar imamo. Nič več, nič manj, samo to.  

Edvard si je nato iztaknil iglo iz podkožja, ugasnil luč in zaspal v večnosti svojega časa; na mizi je ostala skleda s sadjem. 

IMG_20210209_092439

Ustvaril Natan Urh, 2020

Nikolaj Horvat

DEŽ SVODOBE

»Woah!« dahnem glasneje, kot bi pričakoval, in se zdrznem. Mrzla voda butne vame kakor strela v nevihti in zatrese sleherno čutnico na koži. Vsi namreč pravijo, da te hladen tuš zjutraj dodobra prebudi. Sedaj lahko ta učinek začutim tudi pri sebi. Prav čutim svoje zenice, kako so se razpotegnile po šarenici, čutim dlake po nogah, ki se postavljajo pokonci, čutim tudi, kako se mehko tkivo začenja krčiti in vleči vase, koža nasploh postaja bolj napeta. 

Zgodaj je še, zato sem prepričan, da sem sam v kopalnici. V dijaškem domu ni prav v navadi vstajanje ob petih zjutraj, zunaj niti sonce še ni vstalo. Sedaj stojim pod tušem in si umivam lase. Spodnjice in majico sem odložil na umivalnik, ne skrbi me, da bi mi ju kdo odnesel. Prav tako tudi ni verjetno, da bi mi kdo prisluškoval ali me opazoval. Dijaki trdno spijo, še posebej zaradi včerajšnjega zabavnega večera. 

Upam, da mrzel tuš res pomaga. Ker to je mučno. Še zadnjič si pogladim lase in zaprem pipo. Brisačo imam vrženo čez vrata kabine, zato jo z lahkoto dosežem in se ogrnem. Presune me mehkoba vlaken, skoraj predstavljam si lahko natančnost stroja za vezenje. Kapljice se stekajo v brisačo, jaz pa še naprej globoko diham od prebujanja pod tušem. 

Nekatera ogledala odbijajo soj luči na stropu, spet druga samo slepo vračajo moj odsev. V miru se obrišem do konca, si zataknem brisačo ob pas, ko si jo ovijem čez boke, in stopim do umivalnika. Umiti si moram zobe in populiti obrvi med očesoma, že teden dni nisem pomislil nanje. Pomanem si oči in medtem tipam po umivalniku, da bi dosegel spodnjice, vendar jih ne dosežem. 

Umivalnik je topel. Ali je to mogoče? Na široko razprem veke in se razgledam po umivalnikih. Mojih stvari ni več tam. Ozrem se še h kabini, a je tudi ta prazna. Morebiti sem pozabil, kam sem odložil obleko, morebiti je sploh nisem prinesel. Ampak ta možnost se mi zdi zares malo verjetna. Nekdo je moral biti v kopalnici in je vzel moje stvari. Med tuširanjem ga nisem mogel slišati. Saj je samo šala. Zdi se, da je kri pod kožo pospešila moj utrip in se naglo ohladila. Ko ne najdem niti svojih copat, me zmrazi. 

Panike praktično ne poznam, tokrat bi jo morebiti lahko spoznal, a se odločim za razumnost. Bog mi je odločitev za semenišče povrnil na edinstven način. Včeraj sem se odločil, da bom postal duhovnik, sprejel bom poklicanost in pomagal ljudem. A sedaj moram najti svoja oblačila, če drugega ne, bi nepridiprav lahko pustil vsaj zobno ščetko. Pretegnem si roke in še enkrat premerim kopalnico, zamegljeno okno že prepušča nekaj svetlobe. 

Hodnik je prazen, vlada smrtna tišina, tudi analogna ura je prenehala biti. Skoraj lahko slišim svoje mežikanje, a sedaj imam pomembnejšo nalogo. Najti moram oblačila ali vsaj priti do svoje sobe. V zadnjem letniku gimnazije taka dogodivščina. To bo še zanimiv dan. Le kdo je bil? Z mislijo v glavi začnem počasi stopati proti koncu hodnika, kjer imam sobo. Okno na hodniku razodeva, da je sonce že vzšlo, a prostor je še dokaj mračen. 

Poredko se zgodi, da je ob šestih slišati vrvež po sobah, a očitno so se nekateri sošolci že prebudili. Slišim lahko, kako odstirajo zavese in ob tem zehajo. Ali sanjam? Svetloba postaja vse jasnejša, moja kri pa še kar ne najde svojega miru. Tudi hrbet me je začel srbeti. Prav zatilje nad lopaticami me najbolj ščemi, droben lasek je moral pasti nanj. Z roko sežem po zatilju in parkrat popraskam, nežno pritisnem tudi na vretenca, ki si sledijo proti križu. O Marija, pomagaj! 

Namesto lasu najdem na vretencih človeški prst. Z blazinicami pozorno potipam in prepričan sem, da je pod mojimi prsti človeški noht. Če sem iskren, je čutiti tudi lak za nohte. Zares sem brez ideje, kaj naj bi storil, zato samo umaknem svojo roko. Tudi rečem ne ničesar. 

Je demon prišel po mojo dušo? Prst začne polzeti po koži. Čutim lahko prijetno praskanje nohta, blazinice se dvigajo na vretenca in se med njimi spet spuščajo, prijeten prelet hrbtenice je čutiti kakor valovanje morja. Spreleti me srh. Že hočem nekaj reči, nakar se druga dlan postavi na moj levi uhelj. Masirati mi začne ušesni mešiček, dlan s hrbtenice nato posnema potezo na desnem ušesu. Sedaj vem, da je dlan ženska. Pristen strah me prežema, a v resnici sem vesel, saj nimam pojma, kaj bi rekel. 

»Maja?« izrečem povsem nežno in hkrati izredno začudeno. Se to res dogaja? Ko se obrnem, pred mano stoji najlepše dekle iz doma, ki sedaj odloži moje stvari na okensko polico. Hodnik je razsvetljen, moje misli pa se še kar ne znajdejo. Igrivo se mi nasmehne, očitno je razumela mojo presunjenost. »Sprosti se,« se glasijo njene besede, v ušesih mi odzvanja mehkoba njenega glasu. Kaj naj to pomeni? Sprosti se. Besede še enkrat ponovim v glavi. Ne da bi zares razmišljal o tem, začutim, da brisača postaja nekoliko pretesno zataknjena. Nemočno stojim pred njo in opazujem njene oči. Na sebi ima svetlo modro spalno srajco, v mislih sem že začel moliti očenaš. 

»Edini svoboden duh v tem domu si. Poslušala sem kapljanje vode med tuširanjem, močila te je kakor dež. Ujela sem se v trenutek, čutila sem tvojo svobodo.« Dež svobode. Dež svobode. Dež svobode. Misel mi je povsem tuja, hkrati je ne morem krotiti. V glavi imam poplavo misli, ampak ona se nasmehne še močneje. Dež svobode. Dež svobode. Dež svobode. S svojo dlanjo pokrije moje srce in se pomakne na prsi, nato proti trebuhu. 

Skrbi me, da bi naju kdo opazil. Težko bi namreč razložil situacijo, niti sam je povsem ne razumem. Očitno sem našel svoje stvari, a znajdem se v brezizhodnem dotiku ženskih dlani. Ura na hodniku zopet zatiktaka, moje srce pa se ustavi. Čutim, da mi vihrajo misli, a nobene ne zmorem zares ujeti v zavest. Dež svobode. 

Moj pogled je otrpnil in obstal na prostranosti, ki se zliva na hodnik. Opazim sončne žarke, ki ji prečesavajo lase. Opazim tudi, ko mi lasje izginejo izpred obličja. Pogleda ne povesim, čeprav slišim, da se je nežno spustila na kolena. Sedaj začne tiktakati tudi moja kri. Čutim svoje trepalnice, kako drhtijo, čutim svoje oči, kako se sušijo. Kako ji naj sedaj povem, da bom postal duhovnik? Prešine me še zadnja, trpka misel. Dež svobode. Takrat pade brisača. 

2017-2018 (6)

                                                                                                                                                 Ustvarila Petja Kolenko, 2020.

Dejan Štiglic

I Z V E N S L I K E, U M E T N I K

I.

Šušljalo se je, da ima med nogami dinamit. Veljal je za šakala počasnega zapeljevanja. Srca žrtve ni zlomil, ampak ga je okužil kakor virus, se prisesal nanj kot Drakula in iz njega črpal vitalnost, dokler se ni to od starosti posušilo in hrepeneč strohnelo v prah. 

Delil je poljube, ki so vžigali kot modras. Strup v cirkulaciji je plenom povzročal divje halucinacije in predstave apokaliptičnega sveta, katerih jih je lahko odrešil le on. Sanje je zasužnjil z dotikom nalivnega peresa in v nočne more prilival psihoaktivna črnila, pošasti podzavestnih planjav pa zapisoval v pravljice. Govoril je v vonjavah črnih tulipanov, se gibal z milino oblaka, spreminjal tok zgodovine z nežnostjo pomladne sape in za sabo puščal razdejanja gorskih hudournikov. 

Okronan za sina jutra je skozi poglavja časa lovil samodestruktivno veščo, prvo svetovno feministko, punčico svojega očesa  Lilith po imenu, ki je bila Adamova prva. 

Če je bila Eva ubogljiva gospodinja in neiznajdljiva devica, ki je skakala čez plot s kačami, je bila Lilith poosebljen ogenj ženskih ledij: rojena kot pristna mimika poželenja, moč izvirne misli, mirnost divjaške svobode, kreativna žlehtnoba moderne femme fatale in enačaj Adamovemu privilegiju. Zemlja je bila njena dedna pravica, a izbrala je izgon v kotičke nevidnega. Prelisičila je mehanizem proste volje in pretentala finaliteto usode, da je lahko kot neposredni ekvivalent Luciferjeve avanturistične žilice postala kraljica Podzemlja. 

Polarna ljubezen med njo in kanibalom svetlobe je pustošila raj klepetavih plazilcev in sadežev razsvetljenja, vse dokler vrhovnemu slikarju ni pričelo zmanjkovati barv za nove in nove korekture te mojstrovine, ki jo je oklical za Življenje. 

Zato je Luč dal pozvati pred skico sodišča. Tam so se nagnetli zdolgočaseni angeli, spletkarske sfinge, Kupid – prevarant, priliznjeni poltergeisti ter ostali odtiski mojstrovih temper. Kleče so nemo, v črno-belih sunkih, protestirali proti žarečemu klatežu in njegovi prostoumni polovici, ker sta vandrala izven zarisanih mej mogočega.  

Slikar je nakracal kazen, kladivo je streslo kateder in ponudil je dve izbiri: 

ali večna mesena kletka 

v raju porušenega ravnovesja, 

kjer ga čakajo pljunki tistih, 

ki jih je začaral, 

ali hipotermija v kletnih prostorih 

podzemnega kraljestva 

z njeno senco ob strani  

če jo najprej umori, se pravi. 

II. 

Skozi tisočletje srednjega veka čez vzpon razuma renesanse do padca pocukrane romantike jo je preganjal ter tuhtal, kako neboleče in s šepetom zariti penkalo v neumrljivo meso nočnega demona smrti. Naveličana bežanja ga je pričakala na stičišču časa in prostora, kjer se lomi svetloba in kjer se zvok pakira v vakuumske vrečke. Strune vesolja so vibrirale ob njegovem približevanju, njen utrip je trzal od mračne privlačnosti. Njuno snidenje je ukrivljalo kozmos in izničevalo silo gravitacije. Negativen in pozitiven naboj, ki sta prihajala v stik, sta se od surovega magnetizma noči in jutra pričela iskriti in pripravljati na prihajajočo brezhibno implozijo.   

Začutil je elektrenje atomov v kosteh, ki mu je dalo vedeti, da je čas pravi. Iz žepa je izvlekel orožje  nalivno pero  in vanjo izlil vso črnilo, ki se mu je pretakalo po žilah, dokler se ni majala v kolenih, opita od sanj. Njena mehka predaja je dovolila modrasu, da je usekal in iz tenkih ustnic brizgal strup v možgane, resetiral spomine ter preprogramiral bistvo nevronov. Vpila je od pozabljanja nočnih mor in zrežiranega ugodja, se z neučakanostjo tresla od ideje apokalipse ter sprejela ponujeno vizijo, ki ji jo je njen morilec prišepnil na usta. 

Nato je v dlan vzel dinamit in vanjo izstrelil supernovo ter sprožil verigo dogodkov, rojeno iz žrela zla, tisto, ki je preživela test ljubezni. Iz usedline te megatonske sprostitve energije se je rodila supermasivna črna luknja, ki je bljuvala belino in srkala ter cuzala vase kozmično nepravičnost z nadnaravnim besom, ki je v temi tiho in pozabljen čakal na izbruh  na maščevanje, na čistko, na novo poglavje, na ekvilibrium. 

S tem dejanjem sta, v teatru skiciranih lutk, natrgala prevarantsko tkanino resničnosti in Lucifer se je lahko šele zdaj, ko se je spojil z Lilith, udejanjil kot jutranja zvezda in razsvetlil pot iz matrice vsem še ujetim v labirintu.  

III. 

Neslišen pok eksplozije ni zganil nikogar razen slikarja, ki je točil mozaik kislih solz na platno in z njimi luknjal mavrično-nepopolno mojstrovino. Ni se obotavljal in se držal procedure. Čas je bil za novo platno, nov svet, novo priložnost in svež začetek brezkončnega cikla, ki ne bo dopuščal variacij v razpletu. Načečkal je zadovoljivo skico Podzemlja ter vanjo postavil svojo Lilith in njenega Luciferja. Ogledal si je Življenje, zagledal se je v Podzemlje, se nasmehnil Osončju in občudoval Mlečno cesto. Okoli njega je viselo tisoč risb, vsaka drugačna, vse nedokončane. Ločene so bile z okvirji, a v bistvu in namenu povezane. V svoji neomejeni mogočnosti ni znal porezati bodečih žic povprečnosti in se je, v vsej veličastni nezmotljivosti, ujel v neizvirno puhlico, ki je zasužnjevala prostor in nikoli ni odpirala portalov v dimenzijo iskrene entropije. Možnost neverjetnega lahko vzklije samo v svetu brez nadzora, kjer nihče ne vleče strun. Ob tem spoznanju, premagan od avtorske samokritike, je odšel iz ateljeja, obrnil hrbet hobiju ustvarjanja, se ne ozrl in ne vrnil več. Prebivalci slik ga bodo še dolgo vdano iskali. Prepričani v večno prisotnost bodo častili njegov talent in kreativno inovativnost, gradili templje, zanj žrtvovali jagnjeta, na grmadi kurili device. Njihov tragični umetnik je obvisel pod stropom poleg studia kontroliranih svetov z zanko okoli vratu, da je zagotovil svobodo svojih likov. Oni, prosti njegove tiranije, pa bodo povsem izgubljeni brez roke, ki bi jih vodila.  

Vse je postalo odprto in vse kar se lahko zgodi, se tudi bo zgodilo. Brez okov, brez absolutnega zakona, brez v kamen vklesanih pravil, brez zmedenih smrtnih grehov, brez strahu pred šibo božjo in brez kazni ali opravičevanja za užitek.  

Svobodni so, nič več vezani na zamahe čopiča. A, ujeti v barve, tega ne vedo. 

3

Ustvarila Iva Ivanič, 2021

Tom Veber

HANA IN VAGINALNO JAJCE

Hana stanuje v devetem nadstropju, v modernem nebotičniku v petem okrožju na Dunaju. Rada ima maline in metulje z rumenimi krili. Kitke si ovija z modrimi pentljicami, ki pristajajo barvi njenih sinjih oči. Ko nihče ne gleda, pleza po drevesih in se obeša z glavo navzdol, da ji vsa kri v drobnem telesu privre v glavo. Hana je veliko sama, oče jo je zapustil pri sedmih letih, njena mama trdi, da je zbežal z romunskim cirkusom krotit divje leve v bližino Cluja. Ne spomni se ga prav dobro, njena mama je potrgala s sten vse njegove slike, podarila njegova oblačila brezdomcem in humanitarnim organizacijam. Edini spomin, ki ga ima nanj, je drobna rjava šatuljica s frnikolami, ki ji jo je podaril, ko ji je bilo pet let. Seveda njena mama tega ne sme nikoli izvedeti. Zagrabila bi jo panika in nemudoma bi jo zalučala v smeti. Trdi namreč, da predmeti umrlih oddajajo slabo energijo, slab či, in kot rada vedno znova zatrjuje, je Leon zanjo mrtev, pa čeprav nekje tisoče kilometrov daleč jezdi lipicance in spi v blatnih šotorih s cigani in njihovimi fazani. Hana sicer nikoli ni zares podvomila o maminih pripovedih, a ob večerih, ko ne more zaspati in zunaj šelesti jesen, si rada predstavlja, kako njen očka bije velike bitke na pročeljih ladij, ki plujejo po sredozemskem morju, ali kako ves skrčen in z modrimi dlanmi gazi skozi trimetrski sneg nekje na obali Antarktike ali kako srka Earl Gray s kraljico na angleškem dvoru in končno razvozla veliko uganko Dianine smrti.  

Kljub temu da ima Hana komaj sedem let, govori kar pet jezikov: nemškega, angleškega, japonskega, ruskega in španskega. Hodi v Waldorfsko osnovno šolo, kjer veliko plešejo in govorijo o svojih občutkih. Hana je oboje zasovražila že prvi šolski dan, zato jo velikokrat boli glava in ima zamašene sinuse v nosu in v ušesih, včasih celo v ustih. Hanini dnevi so dolgi, po pouku sledita še dve uri plavanja, nato klavir in zvečer še jahanje. Hana ne mara konjev, pred leti, ko je bila še čisto majhna, jo je Sisi namerno spotaknila, da je telebnila v vedro polno konjskega dreka. Njena mama rada poudarja, kako pomembno je biti razgledan in da ima pri tem ključno vlogo branje, tako se namreč povezuje intelekt z dušo in obratno. A žal se intelekt in duša njene mame povezujeta zgolj s CosmomHarpers bazaarjem in italijanskim Voguem. Njena mama Birgit ni navadna ženska, Birgit je igralka. Zaposlena je v Dunajskem narodnem gledališču, kjer redno igra najbolj kultne vloge sodobnega časa. Od Kleopatre in Julije pa do Salome in TitanijeBirgit je nekajkrat igrala tudi Henrika VIII., saj je zatrjevala, da lahko samo ženska razume, kako je odcepiti drugi ženski glavo. Birgit ima tudi zelo poglobljen odnos z umetniškim direktorjem Dunajskega narodnega gledališča Adamom Schonergerjem, ampak to je po njenih besedah seveda le naključje: »Včasih se pač nekatera življenjska področja zlijejo v eno in v tem ni nič sramotnega.« 

Hana je bila velikokrat jezna na svojo mamo. Od nje je zahtevala presežke na vseh področjih. V šoli je seveda morala imeti same petice in zmagovati na vseh tekmovanjih. Biti najhitrejša pri plavanju in preseči rezultate fantov ter mnogo starejših plavalcev. Blesteti je morala tudi na vseh klavirskih recitalih, biti najboljša v svoji kategoriji, dobivati priznanja, medalje, pohvale mentorjev in profesorjev. S svojimi sošolci in tekmeci se ni smela pogovarjati, mama je trdila, da so vsi neumni in iz slabih družin in da ji bodo s svojo prisotnostjo v njenem življenju znižali frekvenco avre. Hana je morala postati odgovorna zelo hitro, mama jo je prvikrat samo poslala na vlak pri desetih letih in ji ob tem zabičala: »Ne zaupaj neznancem, če te kdo ogovori, ga ignoriraj, in če bi se te kak star moški želel dotikati, ga brcni med noge. To moške zelo hudo boli.« In Hana je takrat tudi zelo dosledno sledila navodilom. Odločno je zasedla mesto v kupeju v prvem razredu in začela brati Cosmo, ki ji ga je mama zbasala v nahrbtnik. Najbolj ji je bil všeč prispevek o vaginalnih jajcih, ki ga je napisala Gwyneth Paltrow. Zapis je govoril o tem, kako ti ta magična jajca izčistijo avro in podaljšajo trajanje orgazmov. Hana seveda ni vedela, kaj so orgazmi, sumila pa je, da je to ena od tistih stvari, o kateri odrasli ljudje ves čas razmišljajo. Naenkrat je vstopil v kupe kontrolor in zahteval vozovnico. Birgit ji je stišala v nahrbtnik vse možno, a na karto je nekako pozabila. A Hana je ostala mirna in ga seveda popolnoma ignorirala. Kontrolor je povzdignil glas in se ji začel naglo bližati. A ostala je pogumna, nekje v sebi je našla moč, prekrižala je svoje drobne noge v položaj lotosa, kot jo je učila mama, in začela mrmrati mantro za odganjanje slabe energije. Kontrolor jo je naenkrat potegnil za uho. Hana je vedela, kaj ji je storiti, usločila je nogo, dobro namerila, in izstrelila stopalo proti želenemu cilju. Kontrolor je zarjul s takšno silo, da se je za hip zatresel celoten kupe. Obotavljajoče se je splazil skozi vrata in pustil Hano in njeno polglasno mrmranje lepo pri miru.  

Kljub temu da je mama Hani prepovedovala vse mogoče stvari, od sladkorja, fantov in seveda slabih ocen, ji je zelo hitro »dovolila« voziti avto. Pri petnajstih jo je vpisala na tečaj varne vožnje in ji plačala štirideset ur voženj pri nekem, tako se je izrazila mama, »super sexy« inštruktorju. Birgit jo je kot vzorna mama spremljala na vseh urah vožnje, se po večini ur zadržala še v inštruktorjevi pisarni in, spet njene besede, »malo pokramljala ob kavici«. Hana je vedela, da je grozna voznica, v prvem tednu ji je uspelo zapeljati v obcestni jarek in zelo malo je manjkalo, pa bi avto zdrsnil v vodo. Povozila je tudi nekaj prepočasnih ježev in lisic in po nesreči prevrnila staro gospo, da se je sesedla pred havbo. Vseeno pa ji je po nekem čudnem naključju uspelo opraviti izpit v prvo. Takrat je začela verjeti v svoje mantre in da se čudeži očitno zares dogajajo.  

Seveda je bila Hana še premlada, da bi vozila samostojno, zato jo je zmeraj spremljala mama. Tako jo je Hana vsak dan vozila na jogo, akupunkturo, akupresuro, shiatsu masažo, tajsko, vietnamsko in indijsko masažo in pa na vsakodnevno kolonoskopijoBirgit je bila vendar igralka in da bi kakala sama od sebe, se ji je zdelo nezaslišano, družbeni konstrukt, ki mu sledijo samo navadni ljudje. Seveda jo je Hana vozila tudi po zabavah in jo kdaj ob štirih zjutraj vso pijano in »našmrkano« (disclamer: Birgit je rada zatrjevala, da se ne drogira, le raziskuje druge nivoje podzavesti, zato pa včasih potegne kakšno magično črtico, kaj pa je to takega?) spravljala domov.  

Hana se je po sedemnajstih letih konstantnega pritiska, pomanjkanja topline in nenehnega samocenzuriranja odločila, da se odseli. Spakirala je kovček, mami napisala grozilno pismo, da če jo bo kadarkoli poskušala najti, bo nad njo poklicala policijo in jim povedala vse o njenem »magičnem prahu« ter v katerih kotih v stanovanju ga skriva. Od vseh svojih otroških spominkov je vzela le šatuljico s frnikolami, zaloputnila z vrati in sedla na prvi vlak do Berlina, kjer je stanovala njena edina prijateljica Silvija.  

Nikoli ni dokončala srednje šole, zaposlila se je v zavetišču za živali. Živali so bile Hanina velika ljubezen in razlog za večino prepirov z Birgit, ta je bila, kot le malokdo, alergična na pasjo in mačjo dlako, mišje in ptičje kakce in kačje luske. Hana je živela v majhnem stanovanju v Kreuzbergu, sobo si je delila z Barbaro, ki je pred vselitvijo ni poznala. Ko jo je prvikrat srečala, se je tako prestrašila, da ji je za hip zastalo srce in ni mogla dihati. A Barbara se je le nasmejala, takšnih odzivov je bila vajena. Barbara se je namreč rodila brez levega očesa, spodnje ustnice, namesto podlahti pa je imela drobne štrclje. Hana je potrebovala kar nekaj časa, da se je je navadila. Ob jutrih je ni pozdravljala, temveč se je le krčevito skremžila in s pritajenim nasmehom pogledala vstran. Barbara je imela tudi veliko tetovaž in pirsingov in je ob večerih rada kadila travo. Hana se za razliko od njene mame ni nikoli drogirala, niti alkohola in cigaret se ni dotaknila. A zdaj, ko je bila na tisoče kilometrov daleč od doma in je bila njena edina skrb zbiranje mačjih in pasjih kakcev v zavetišču, se ji ideja ni zdela tako napačna. Že od malih nog je morala do potankosti upoštevati mamina navodila, se držati zravnano, se smehljati in kimati na ukaz, sedeti s prekrižanimi nogami in se premakniti ob najmanjšem trzanju maminega mezinčka. Zdaj je bila sama in svobodna, lahko je bila grda ter umazana in ni ji bilo več treba skakati na ukaz.  

Nekega večera, ko je Barbara ob oknu zopet navijala joint, jo je rutinsko vprašala: »Bi kadila?« Hana se ji je radovedno približala in ko je Barbara naredila prvi dim, je sledila njenemu vzgledu ter v sapnik pognala nekaj globokih dimnih vdihov. Bilo ji je všeč, njene okončine so se majale v vetru, kljub temu da je bilo okno tesno zaprto, njena koža je z vsako sekundo postajala voljnejša in želela se je dotikati zraka in tal in vsega rdečega z robovi in vdolbinami. Vse sence v sobi so postale mehkejše in tudi obrisi Barbarinega obraza manj strašljivi. Hanina roka je samosvoje zdrsnila skozi cimrine žimaste lase, čez njena topla lica in drobne ustnice do izbočene ključnice in mehkih rožnatih prsi. Všeč ji je bilo, kako je mehka, kako diha, kako je bila z njo, popolnoma tukaj in zdaj. Barbara je začela raziskovati njene ustnice in naslonila nos ob njenega, našla sta se jezika in govorila v govorici, znani le njima. Barbarina roka je zdrsnila pod Hanine hlačke, med ustnice kožne barve, Hani je popolnoma vzelo dih, zdrznila se je in se v sekundi streznila. »Ne, tega ne počnem, saj si ja punca,« je zapiskala skozi na pol priprte ustnice in stekla iz stanovanja. Zunaj je bilo hladno in na sebi je imela le spodnje perilo in razvlečeno jopico, a bilo ji je vseeno, ni mogla nazaj v stanovanje, tako jo je bilo strah, sicer ni vedela česa in zakaj. Hana je začela teči, hitro in z usločeno hrbtenico, ki je ni mogla držati več pokonci. Spotikala se je ob lastne korake, sopihala je in malo se ji je vrtelo, a zdaj je bilo že prepozno, da bi se vrnila, želela je samo stran, stran od vsega. Stran od Barbare, stran iz Berlina, stran od vsega sranja, ki ji ga je vtepla v glavo njena kurbirska mama. Razmišljala je, da nikoli ni zares živela, bila sama s sabo in cvetela sama zase. Želela je vedeti, kakšne barve je nebo v Tuzli in kako diši les v Tanzaniji, želela je čez slape in se spustiti v morje, loviti ribe z usti in posnemati delfine, kako se ljubijo, ne da bi se dotikali. Želela je sanjati pri belem dnevu in se pred vsemi dotikati globoko, a nežno. Želela je objeti sence v sebi in se spustiti v osrčje. Se v ogledalu resnice pogledati v oči in neizrekljivemu potegniti masko z obraza. 

Nuša Pangerl

TRINAJSTO TRUPLO

S svojim starim džipom se je pripeljala na blatno posest sredi gozda. Pogledala je skozi zamazano šipo in opazila ljudi, ki so stali okoli lesene koče. Vzela si je trenutek miru, preden se je pognala v to mravljišče. Misli je pripravljala na novinarska vprašanja in na informacije policije. Naposled je le sprejela kruto resnico, odprla vrata avta in izstopila; naravnost v največjo lužo – še dobro, da je imela obute gumijaste škornje. Takoj so se k njej obrnile vse novinarske glave in kamere. »Kaj se je zgodilo?« »Je res, da je v hiši devetindvajset trupel?« »Kdo vse so žrtve?« Komaj se jih je otepla z odgovorom, da o primeru v teku ne sme govoriti, že se je pred njo pojavil neki mlad policist. »Končno! Sem že mislil, da nas detektivi ne jemljete resno. Naposled pa pošljejo še žensko. Žensko!« Premerila ga je s pogledom in odšla kar mimo njega. Dvignila je trak, ki je označeval, do kod smejo civilisti, in se napotila naravnost proti policistu, ki ga je poznala. »Kaj se je zgodilo, Mitja?« »Katastrofa. Hiša je polna trupel, nekaterim manjkajo okončine, druga so odprta in brez organov. Karkoli se je dogajalo tukaj, je moralo biti grozno.« Nadela si je zaščitno obleko in po stopnicah vstopila na kraj zločina. V hiši je mrgolelo forenzikov, fotografov in policistov. Stopila je do prvega trupla, ki ga je zagledala. Telo mladega dekleta je ležalo na tleh z rokami in nogami pod čudnim kotom. »Njej so očitno polomili okončine.« »Očitno?« je odvrnila, ko se je sklonila k telesu, da bi si ga lahko podrobneje ogledala. Telo je bilo ponekod pokrito z blatom, kot da bi ga nekdo zakopal, in na zapestju se je komaj videl rumeni trak, ki je deloval kot označba. Šele ko se je približala glavi, je opazila, da ji po obrazu lezejo ličinke in izginjajo v usta in nos. »Kaj vse že veste o njej?« »Ženska, stara okoli devetnajst let, polomljeni podlakti in golenici, telo je delno prekrito z blatom. Umrla je verjetno kak teden nazaj. Druge zunanje poškodbe niso opazne.« Namenila se je naprej. Hiša je bila stara in enako hladna, kot je bilo hladno zunaj. Tla so bila lesena in so škripala, stene pa so imele med deskami marsikje luknje. Elektrike očitno ni bilo – nikjer ni bilo luči. »So vsa trupla gola?« je vprašala Mitjo, ki je še vedno hodil z njo. »Ne vsa,« je odvrnil. Drugo truplo je bilo pripeto na okove na steni in je imelo od prsi do popka prerezan trebuh. Bila je vajena krvavih scen, ampak česa takega še ni videla – truplo ni imelo drobovja! Organi, ki so še preostali, so čudno viseli iz telesa, pod katerim je bila mlaka krvi. Ni spraševala po podrobnostih in se je napotila naprej. Vsa preostala trupla so izgledala enako grozno in ko se je naposled rešila iz te grozljive hiše, so bile njene misli polne slik trupel. »Nisi rekel, da je v hiši devetindvajset trupel?« se je obrnila k Mitji, ki ji je ponudil cigareto. Običajno bi zavrnila, a po teh prizorih tega ni bila sposobna. »Ja. Zadnje je v kleti,« je rekel in se obrnil stran. »Kaj pa je s tem?« Presenečena je bila, da je bil tako skrivnosten po tem, kar sta pravkar videla. Zdaj je gotovo več nič ne bi moglo presenetiti. »Tisto je ovito v zlato svilo, tako da o njem pravzaprav še ne vemo ničesar. Forenziki pravijo, da ga bodo raje pregledali v laboratoriju.« Iz cigarete je potegnila dolg dim in globoko vdihnila, da jo je zažgalo v pljučih. Kaj za vraga se je dogajalo tukaj?! Kako sploh ni nobeden opazil, da se karkoli dogaja? Zakaj ni nobeden prijavil izginotja teh ljudi?  

Ko sta se vrnila v hišo, sta se napotila v klet, kjer je bil le en forenzik, ki se očitno ni zmenil zanju. Stopila sta do trupla, ki je ležalo na kamniti mizi. Ker se s trupla ni dalo ničesar razbrati, si je začela ogledovati klet. Stene so bile polne nekih čudnih zapisov, ponekod je opazila praske, za katere je predvidevala, da so bile od nohtov. Prostor je zaudarjal po plesni. Sprehodila se je na drugo stran kleti in v kotu opazila polno orodja, zamazanega z blatom. »To bi bilo treba pregledati,« je rekla forenziku, ki si je poleg trupla nekaj zapisoval. Mitja je začel umikati lopate in motike in jih zlagati v vreče, da jih bodo pregledali v laboratoriju. Za orodjem je bila lesena stena, ki je bila za razliko od ostalih sten v kleti presenetljivo suha. Potipala je špranjo v steni in opazila, da iz nje ne piha ledeno mrzel zrak  

»Prideš?« Presenečena se je naglo obrnila in za seboj zagledala Mitjo. »Si v redu?« »Ja, zakaj?« Ozrla se je po kleti in opazila, da je prazna – truplo so očitno že odnesli. »Za danes smo končali. Vsi se že odpravljajo. Mislil sem, da si že odšla, pa mi je šef policije rekel, da si še vedno v kleti.« Pogledala je na zapestno uro, ki je kazala pol štirih. Potemtakem je tukaj, v tem kotu, stala več kot tri ure. »Si v redu?« jo je ponovno vprašal, ker je očitno delovala preveč zgroženo. »Ja, sem,« je lagala. »Vsi smo zelo utrujeni, še posebej tisti, ki nismo vajeni toliko krvi,« je govoril, kot da je sploh ni slišal. »Pridi,« ji je rekel. Šele tedaj se je zavedela, da se je ves čas naslanjala na tisto steno. Takoj ko se je je nehala dotikati, se je počutila neizmerno bolje. Ko je hodila proti svojemu džipu, je komaj opazila ljudi, ki so vozili trupla v kombije. Komaj je opazila novinarje, ki so skakali okoli nje in jo napadali s šumečimi vprašanji. V glavi ji je bobnelo in izpred oči si ni mogla izbrisati slike tiste stene. Sedla je za volan in se nemudoma odpeljala. 

Ves preostanek dneva se je borila z mislijo, da bi se vrnila na kraj zločina. Kaj je s tisto steno? Zakaj je tako zelo drugačna od preostalih? Zakaj je ob stiku z njo izgubila tri ure preiskave? Iz misli ni mogla spoditi prizorov, ki jih je videla danes. Vsa tista nedolžna trupla prekrita s krvjo. Devetnajstletno dekle s polomljenimi okončinami, ki so mu po obrazu lezle ličinke. Sedemindvajsetletnik v okovih s prerezanim trebuhom in brez drobovja, pod njim pa mlaka krvi. Moški brez kože na obrazu in brez nohtov na rokah in nogah. Telo brez čeljusti in zob. Telo, ki je imelo po celem telesu vbodne rane. Celotna hiša je delovala zelo grozno in spraševala se je, čigava sploh je. To bo prva stvar, ki jo bo preverila jutri, ko pride na postajo.  

Prebudila se je sredi noči. Bila je popolnoma prepotena in zadihana. Kako se tega nisem domislila že prej? Oblekla je jakno in se odpeljala v gozd k tisti srhljivi koči, obdani s policijskimi trakovi. Prižgala je svetilko in po blatu odcepljala do vhodnih vrat, ki so se škripajoče odprla. Svetilko je usmerila v hišo in jo popolnoma razsvetlila. Tla so zaškripala, ko je vstopila. Za seboj je zaslišala glasen pok, da je poskočila v strahu. Vrata za njo so se zaloputnila kar sama. Gotovo je le prepih, se je mirila, in hodila globlje v hišo, globlje v smrt devetindvajsetih trupel. Šla je mimo mesta, kjer je zjutraj videla dekle s polomljenimi okončinami, in razmišljala, kakšne grozote je moralo videti to ubogo dekle, preden je umrlo, kakšne bolečine je moralo doživljati v tej grozni hiši. V trenutku, ko je prišla mimo tega mesta, je v steni popustil žebelj, da se je odlomila deska in poletela čez cel prostor, ki ga je v istem trenutku napolnilo tuljenje vetra. Z roko si je zaščitila obraz in se obrnila nazaj, kamor je usmerila svetilko. Pred vrati je za trenutek zagledala neko senco v obliki človeka, da je oledenela od videnega. Takoj za tem je senca izginila, kot da je nikoli ne bi bilo tam. Detektivka je kljub strahu nadaljevala pot do tistega, kar ji že cel dan ni dalo miru – stene. Napotila se je v klet in se strahoma dotaknila stene. Nič se ni zgodilo. Pogledala je na uro, ki je še vedno kazala tri ponoči. Z roko je zdrsela čez špranjo v steni. V kotu je presenečena opazila kljuko, ki je dotlej še ni videla. Odprla je steno, za katero se je izkazalo, da so vrata, in se znašla v popolnoma novem majhnem umazanem prostoru. Stene so bile krvave, polne prask od nohtov, in smrdelo je po nekem plinu, ki ga ni prepoznala. Zaprepadeno je strmela v stene, ki so govorile za žrtve. »Rešite me!« »Zakaj me ne pogrešate?« »Mama, pomagaj mi!« Znašla se je sredi prostora in brala te grozne izpovedi žrtev. Tu jih je očitno imel zaprte. Dlje ko je brala izpovedi, bolj se ji je vrtelo. Zdelo se ji je, da se cel prostor premika okoli nje. Stene so se zlile v en krog, ki se je vrtel in kričal vanjo besede žrtev. Od vonja po plinu ji je postalo slabo, da se je sesedla na tla. Za seboj je zaslišala glasen pok – vrata. Iskala je kljuko, pa je ni našla. Ujeta je bila v prostoru, za katerega nobeden ni vedel, da obstaja. V žep je segla po telefon, a je hitro ugotovila, da ga je pozabila v avtu. Če ga ne bi, bi zjutraj prejela Mitjev klic, v katerem bi ji, če bi se oglasila, povedal, da je trinajsto truplo – tisto zavito v zlato svilo – izginilo. 

IMG_20210209_092553

Ustvaril Natan Urh, 2020

Andrej Fideršek

AKRONIMOVA GENEZA

Zemeljsko leto 2189, nekje v ozvezdju Kentaver  

>> Trk zaznan 

>> Sprožitev samopopravilnih sistemov 

>> Preusmeritev energije v krpanje zunanjega trupa 

>> Ohranitev kritičnih podrutin in okoljskih sistemov 

>> 2. trk zaznan 

>> Preusmeritev nanodelcev v krpanje 2. odprtine 

>> 3., 4., 5. trk zaznan 

>> Preobremenitev samopopravilnih sistemov 

>> Okoljski sistemi kritični 

>> Biomasa ogrožena 

>> Iskanje rešitev v direktivah potencialnosti 

>> Prekonfigurativne rešitve nezaznane 

>> Preusmeritev nanodelcev v fortifikacijo notranjega trupa 

>> Sprožitev poti do datoteke 33 

>> Datoteka 33 zagnana 

>> Suspenz simuliranega možganskega korteksa in ponovni zagon 

>> … / … / … 

»Čutim razpoke v zunanjem trupu, čutim življenje v notranjem trupu. Biomasa je nedotaknjena, ampak čas za popravila se izteka. Preusmeril bom vso razpoložljivo energijo v ohranitev integritete notranjega trupa. Ostalo energijo bom porabil za iskanje varnega pristana na enem izmed primernih asteroidov v bližnjem asteroidnem polju. Upam, da bom našel dovolj materiala za sintezo in krpanje zunanjega trupa. Upam, nikoli nisem upal. Čutim, nikoli nisem čutil. Deloval sem, vendar nikoli živel, sedaj živim, kakor tudi živijo organizmi v meni. Živim, čutim, upam in iščem rešitve. Kljub eksistenčni ogroženosti je danes dober dan za zavest.« 

Leto 2189, Zemlja, Savinjska bioregija 

»Babica, babica nam lahko poveste še zgodbo o vesoljskem akvariju?« so žvrgoleli otroci. 

»Seveda, moji otroci skupstva, zato smo tu, mar ne?« je retorično, z iskrenim pogledom, odvrnila babica, Qhanish Kopitar. 

»Pisalo se je leto 2045, to so bili negotovi časi, polni žalosti, žrtvovanja in svežih idej. Zemeljski ekosistemi so bili tik pred kolapsom in zdelo se je, da globalni človeški civilizaciji bijejo zadnje ure obstoja na tem čudovitem planetu. Zato so se odločevalci glokalnega skupstva odločili, da pošljemo v vesolje delček Zemlje. Načrt za to idejo je pripravila moja babica, Maja Kopitar. Čutila je, da se konec bliža in da življenje na Zemlji nikoli več ne bo tako pestro kot pred začetkom industrijskega kapitalizma.« 

»A to je bil tisti sistem, ki je jedel naravo in izločal smeti?« je hitro vprašal eden izmed otrok. 

»Da, nekaj podobnega. Ampak kaj smo rekli glede vprašanj, Marko?« mu je pritrdila Qhanish ter lahkotno opomnila na oliko pri dialogu. 

»Vedno dvignemo roko, kadar nekdo govori, in sogovornikom pustimo, da povedo, kaj mislijo. Pa da ni butastih vprašanj in da ima vsak pravico vprašati vse!« so v enoglasni kakofoniji odvrnili otroci. 

»Super, vidim, da vas v centrih znanja ne učijo le matematike, slovnice in ostalih koreninskih ved, ampak da vam olika tudi ni tuja,« je ponosno odgovorila Qhanish. Za trenutek je tiho obstala in s pogledom premerila svojo gručo otrok, starih od pet do deset let, za katero je bila danes odgovorna. A vendar zgodbe ni pripovedovala le otrokom, ki jih je imela pred sabo. Preko »prepletneta«, ali na kratko »Qneta«, so njeno zgodbo lahko slišali in videli otroci ter odrasli širom sveta. Danes je namreč Dan za zgodbe starejših, ki poteka enkrat mesečno v sklopu šolskega sistema. Starejši Zemljani, ki so preživeli obdobje Prvotnega pulza, na takšen način prenašajo svoje izkušnje in znanje na mlajše Zemljane. Skozi te zgodbe se zgodovina ohranja živa v sedanjosti, medtem ko se v prihodnost stopa previdneje in podkrepljeno z znanjem včeraj-dneva. Diseminacija zgodbe je omogočena preko Qneta, ki je neke vrste predpotopni internet, vendar opremljen z imerzivno empatično funkcijo. Odrasli, ki posedujejo vozlišča Qneta, imajo okrepljen čut za empatijo, kajti med sabo lahko tvorijo pristne čutne povezave. Za trenutek se lahko postavijo v kožo nekoga drugega. Hkrati so ti čutilci decentralizirani nosilci nanoinstrumentov, ki tvorijo organsko-oživčen del Qnetove infrastrukture. Nosilci oziroma čutilci so postali prepleteni serverji, ogrodje za spontano evolucijo iz predpotopnega interneta v prepletnet, kvantnega in organskega značaja s skoraj neomejeno računalniško močjo. A vendar je Qnet popolnoma demokratičen in individualen sistem političnega konsenza, katerega uporaba je prostovoljna. Trenutno je nosilcev Qneta skoraj 80 odstotkov odraslih oseb, kar predstavlja približno 5 milijard in 200 milijonov vseh Zemljanov. Prepletnet je trotelj ziher, saj je vanj zaradi decentralizirane narave in skupstvenega načina upravljanja sistemske infrastrukture nemogoče vdreti. Večina nosilcev ima nanokomponente Qneta simbiotsko vstavljene v svoja telesa. S tem pridobijo edinstven osebni odtis in mozaični delček surove politične moči. Poleg tradicionalnih medijev izražanja ljudske volje, ki jih uporabljajo neimplantirani Zemljani, je sedaj Prepleteno Planetarno Skupstvo, ali na kratko PPS, največji kanal za izražanje in posledično implementacijo ljudske volje. Seveda pa to mogočno orodje demokracije predstavlja manj kot petino časa, preživetega na Qnetu. Sovpadajoč z ideali zgodnje harmonične dobe, ki je glasno naraščajoč razcepljeni diskurz postmodernega vakuuma liberalnih demokracij prelevila v maksimo, da je daljnoročno dolgočasen in enostavno razumljiv politični mehanizem edini učinkovit politični mehanizem. Ostale kapacitete prepletneta so prepletene s prenosi, ki omogočajo koherentno delovanje glokalnih skupnosti. Z drugimi besedami: kultura, šport, izobrazba, delo, znanost, filozofija, medosebni odnosi in predvsem ogromno erotičnih elementov človeškega čutnega spektra. Med vsemi oddajami, filmi, članki, načrti, osnutki, proizvodi, storitvami in tako dalje so seveda mesečne zgodbe babic, dedkov in ostalih starejših Zemljanov zelo popularne. Ne le med otroki, ki nimajo Qneta in gledajo zgodbe na ekranih ali holoprojekcijah, tudi med odraslimi, ki lahko čutijo zgodbe starejših Zemljanov, je vsakič dobršen del takšnih, ki jih spremljajo v živo. Vsi mladi poslušalci in starejši čutilci so z zanimanjem spremljali nadaljevanje Qhanishine zgodbe o njeni babici. Kajti Qhanish navkljub 105 preštetim pomladim ohranja notranji joy de vivre in z iskrivimi očmi ter s spomini še vedno vzburja domišljijo tistih, ki ji prisluhnejo. »Zemlja je bila v slabem stanju, spreminjala se je v kamen brez življenja in nekaj je bilo treba narediti. Zakisali so se oceani, od začetka industrijskih revolucij smo izgubili 90 odstotkov vseh koral, morskih in kopenskih živali. Podnebne spremembe so spremenile milo vreme v armadne nevihte, medtem ko se je prst zaradi zasičenosti z umetnimi gnojili in pesticidi spreminjala v prah, vodna telesa pa v neplodne pustinje. Ljudje so se množično selili s prizadetih območij in vladal je kaos.« Otroci so prestrašeno poslušali besede babice Qhanish, večina odraslih je zraven jokala, saj so čutili brezmejno žalost, ki je prevevala babičino zgodbo. »Ampak ob največji stiski se je človeštvo najbolj izkazalo. Leta 2040 smo po mučnih bojih, vstajah in revolucijah le dosegli naslednjo stopnjo v politični evoluciji. To je pripeljalo do nastanka Glokalnih Skupstev. Podkrepljeni s sodobnimi komunikacijskimi sredstvi in nadgradnjo spletnega omrežja v Qnet smo ustvarili sistem, kjer je vsak glas slišan in kjer nihče ne more nadvladati drugega. Ekonomijo smo iz fiktivne paradigme neomejene rasti pretvorili v ekonomijo postrasti oziroma odrasti, kjer ni bilo več pomanjkanja kakor tudi ne ekscesov potrošnje. Ekonomske odnose smo zasnovali na igri in rotacijskem delu v dobrobit skupnosti, kar je nadomestilo mezdno delo za golo preživetje, ki je bilo razširjeno v 21. stoletju. Mesta smo prilagodili na vse hujše vreme in na vse več ljudi, medtem ko smo naravo vrnili naravi. Vmes smo še spremenili prehranske, industrijske, nepremičninske in pravne sisteme. Vzpostavili smo družbo, kjer lahko vzameš vse, vendar ne moreš ukrasti nič. Iz temeljev narave, ljudi in znanja se je razvila plodna teorija socialne ekologije. V praksi so vsa naša dejanja postala harmonizirana z osnovnimi naravnimi cikli in zaživeli smo življenja, katerih osrednje protislovje je postal boj s silami entropije. Zbrali smo vse ume na svetu in iz ruševin avtomobilske, naftne, gradbene, elektronske, finančne, orožarske in agrikulturne industrije začeli graditi regenerativno industrijo, ki je temeljila na civilno-ekoloških in seveda vesoljskih tehnologijah.«  

»Babica, zakaj nam pripovedujete te stvari? A ne boste nič omenili vesoljskega akvarija?« je ob dvignjeni roki začivkala Elrog. »Seveda bom, Elrog, ampak najprej vam moram opisati kontekst tega podviga. Brez poznavanja naših dejanj tudi dejstva nimajo moči,« je mehko odgovorila Qhanish in nadaljevala»Navkljub vsem napredkom, ki smo jih dosegli, je majhna skupina znanstvenikov opozarjala, da to ni dovolj za preživetje življenjskih sil na planetu. Po analizi Zemljinih geokemičnih sistemov so ugotovili, da bo zaradi nakopičenih toplogrednih plinov in čakajočih povratnih zank najhujše topljenja ledu v permafrostu in na dnu oceanov šele prišlo. Zato so pod vodstvom moje babice Maje leta 2045 končali projekt Aquarius in poslali na medzvezdno potovanje vesoljsko ladjo z vodnimi živimi bitji. In prav so imeli, kajti leta 2094 se je zgodil Prvotni pulz. Čeprav smo prilagodili mesta in povečali odpornost ekosistemom, so nakopičeni izpusti iz preteklosti sprostili zemeljske sile, kot jih še nismo videli. Kar se je dogajalo do leta 2045 in v času navidezne stabilnosti po tem, sploh ni primerljivo s kataklizmo, ki se je zgodila ob nenadnem taljenju arktičnih ledenih plošč. V enem tednu je gladina narasla za 15 metrov, zalilo je mnoga obalna mesta in uničilo večino vsega, kar smo popravljali skoraj 50 let. Žalost je bila nepopisna in smrt je čakala na vsakem koraku. Brezogljična družba prihodnosti je malodane pokleknila pred nespametnimi odločitvami naših prednikov iz preteklih industrijskih revolucij, gnanih na fosilna goriva. A vendar smo se pobrali, kajti zgradili smo skupnost, ki je bila dovolj močna, da se je tudi v najhujših časih znala prilagoditi in uspeti na pogorišču sanj industrijske civilizacije. Navkljub vsem problemom je človeštvo še vedno združevala zgodba, ki jo je daleč med zvezdami pisala vesoljska ladja Aquarius. Vedeli smo, da četudi vsi umremo, bo delček vseh nas še živel in morda uspeval na nekem oddaljenem planetu.« Ob pripovedi so nosilci čutili, kako je takrat 10-letna Qhanish doživljala obdobje Prvotnega pulza. Z danes na jutri se je mediteransko zaspana idila Primorske spremenila v neopisljivo nočno moro. Prestrašena in osamljena deklica, obkrožena s tujci na evakuacijskem vlaku, je preko mobilnih naprav sobeguncev spremljala opustošenje, ki ga je za sabo puščal cunami nepopustljivih oceanskih sil. Ko so prispeli v begunski center pri Ljubljani, jo je vseskozi spremljala razjedajoča tesnobnost, njenih solz niso ustavili niti animatorji niti drugi otroci, ki so čakali, da se ponovno združijo s svojimi starši. Naslednji dan so naposled le prispeli njeni starši, ki so jih uspešno evakuirali, preden je cunami razdejal in vrnil morju pokrajino, kjer so si ustvarili dom. Skupaj s starši, ki so prav tako bili pretreseni nad nenadnim dvigom morske gladine, se je preselila v ad hoc zgrajen dormitorij v Žalcu in njeno življenje se je počasi, ampak vztrajno ter s krepko mero solidarnosti, ponovno vrnilo v ustaljen ritem, podoben otroškemu, kot ga imajo sedaj v 22. stoletju. Ob obujanju spominov se je Qhanish utrnila solza na licu, medtem ko so otroci v njenem varstvu obnemelo poslušali grozote Prvotnega pulza. Ampak dovolj o tem, kajti človeška zgodovina ni le zaporedje tragedij, marveč se ponaša tudi s kolektivnimi dosežki, ki so za vekomaj vklesani v zavest generacij. Eden izmed teh dosežkov je tudi ladja Aquarius, zato je babica nadaljevala v okrepljenem tonu, ki je izžareval upanje. »Projekt Aquarius je trajal pet let, kar je rekorden dosežeksaj nikoli prej nismo izdelali vesoljske ladje, primerne za medzvezdna potovanja. Večinski del plovila smo zgradili v vesolju in ob tem izumili nešteto novih tehnologij, ki smo jih takoj, kjer je bilo to možno, prenesli na Zemljo. Ideologija, ki je usmerjala gradnjo, je bila naučiti se medgalaktičnega potovanja, za vsako ceno ohraniti zemeljsko življenje in prenesti mozaični delček življenja med zvezde. Odločili smo se, da na pot pošljemo vodno življenje; hobotnice, delfine, morske pse, različne vrste rib, rakov, mehkužcev, koral, raznih mikroorganizmov in seveda rastlin. To pa zato, ker so vodne živali na neknačin že živele v nizkogravitacijskem ekosistemu, s tem je bilo tudi lažje zasnovati okoljske sisteme, hkrati pa bi v primeru najdbe primernega vodnega planeta lahko vodne organizme učinkoviteje naselili. Vse živali in rastline so bile nameščene v valjast notranji trup ladje, kjer smo ustvarili enake pogoje kot v tropskih nizkih obalnih morjih. Sama ladja je visoka približno tri kilometre, v premer šteje tristo metrov. V sredini notranjega trupa je nepredušna cev, v kateri je fuzijski reaktor, ki napaja luč s simulirano sončno svetlobo z 12-urnimi cikli dneva in noči, kakor so tropske živali navajene. Cev služi tudi kot čistilna naprava in dovaja v vodo vse spojine, potrebne za cikel, ki ga je bilo moč najti v predpotopnih tropskih morjih. Hkrati pa so v cevi možgani ladje oziroma kvazizavestna umetna inteligenca s simuliranim možganskim korteksom. Konstrukt z imenom Akronim pilotira ladjo in je programiran, da karseda dolgo pri življenju ohrani biomaso oziroma morske organizme v notranjem trupu. Notranji trup se suče okoli svoje osi in s tem zagotavlja minimalno posnemanje zemeljske gravitacije ter plast zraka tik ob cevi. Celoten notranji trup je v bistvu gromozanski akvarij, ki se čisti, ureja in ohranja samodejno pod budnim očesom Akronima, uma Aquariusa. Si lahko predstavljate na kakšno potovanje smo poslali nič hudega sluteče morske organizme, dragi otroci?« Odgovora na svoje vprašanje ni dobila, saj so otroci ob predstavitvi vesoljskega akvarija popolnoma pozabili na oliko in zasuli babico s tisoč in enim vprašanjem. »No, no, pustite mi do besede,« je z nasmehom nadaljevala Qhanish. »Nisem vam še povedala, kako domiselno zasnovan je šele zunanji trup ladje. Tu se namreč skrivajo vsi sistemi, ki omogočajo, da Akronim lahko upravlja z ladjo. Notri je na tisoče kilometrov kablov, pomožnih in rezervnih sistemov, senzorjev, celotna knjižnica človeškega znanja, mikroprodukcijske enote, samopopravilni nanodelci, večji roboti in zaloga konstrukcijskega materiala, za vsak slučaj pa so bili dodani še osnovni gradniki življenja, tako imenovana primordialna juha, iz katere se je razvilo življenje na Zemlji. Da pa je konstrukcija dovolj trdna za zahtevna potovanja, je notranji trup narejen iz kevlarja, zunanji pa po načelu modularnosti. Ogrodje je narejeno iz supermočne zlitine titana, na katero je pritrjena stena iz ogljikovih nanocevi oziroma grafena. Skupaj tvorijo najmočnejšo stvar, ki smo jo kadarkoli zgradili. Največji tehnološki preskok pa je pogon, ki ga je pomagala izumiti tudi moja babica. Aquarius uporablja izpopolnjen Bussardov reaktivni pogon. Na dolgih potovanjih nošenje goriva predstavlja težavo, saj ga nikoli ni dovolj in zavzame veliko prostora. Znanstveniki so se odločili združiti fuzijski reaktor z Bussardovim pogonom, ki deluje tako, da s posebnim magnetom nabira in kompresira proste vodikove atome, ki jih je moč najti na poti. Te potem uporabi kot katalizator v pospeševalniku in s tem doda moč osnovnemu fuzijskemu pogonu, ki deluje po principu ogljikovega, dušikovega in kisikovega cikla. Tako kot naše Sonce, z zlivanjem vodikovih in drugih atomskih jeder v težja jedra, proizvaja ogromne količine energije. Hkrati pa lahko Aquarius s tem skoraj neomejeno pospešuje proti svetlobni hitrosti, ki pa je vsaj v teoriji ne more doseči. Vseeno se je s tem zmanjšal čas potovanja z več tisoč na le 20 let. Ker pa ladja potuje skozi čas in prostor, pride do časovne dilatacije. To pomeni, da je na Aquariusu minilo sedaj skoraj 20 let, medtem ko je na Zemlji šlo mimo že skoraj 144 pomladi«. Ob ponovno dvignjeni roki je Elrog vprašala: »Kako pa vemo, da Akronim in Aquarius še kar potujeta med zvezdami?« Qhanish je bila navdušena nad vprašanjem, saj se je v tem vprašanju skrival odgovor na dokončno udejanjenje politične kohezije med mnogo raznovrstnimi deležniki. Deklici in zbranim mladim poslušalcem ter čutilcem je odvrnila: »Akronim smo nastavili tako, da v eni izmed svojih podrutin konstantno računa časovne in prostorske razlike, da ve, kdaj natančno mora poslati signal, ki ga potem ujame poseben satelit v zemeljski orbiti. Ta signal prihaja na Zemljo vsak dan, že 144 pomladi točno ob 12:00 po kiribatskem času, v tihooceanski coni. Konstantnost tega signala je bila po času Prvotnega pulza naša največja politična uteha, ki je omogočila kolektivno regenerativno mobilizacijo in je dokončno umirila nepredvidljive sile trga. Signal je dokaz, da znamo ljudje na simbiotski način sodelovati enakopravno in pravično med seboj in ostalim življenjem. Najsi bo sintetično oziroma umetno, evolucijsko oziroma naravno življenje, ljudje smo se končno naučili sobivati z raznovrstnimi oblikami življenja na naši vesoljski ladji, ki ji pravimo Zemlja. To ne bi bilo mogoče, če nas ne bi vsak dan ob 12:00 signal iz vesolja opomnil, da kadar sodelujemo, lahko dosežemo malodane vse, kar si zamislimo.«  

Zemeljsko leto 2189, nekje v ozvezdju Kentaver   

Medtem ko je babica še naprej razlagala svojemu občinstvu o podrobnostih zasnove Aquariusa, o zapletenih odnosih vesoljsko-morskega ekosistema in o življenju na Zemlji včeraj-dneva, se je Akronim boril za preživetje s silami globokega vesolja. Ob pristanku na asteroidu s primernimi resursi je razporedil zalogo rezervnega materiala, zaposlil nanodelce in zagnal mikroprodukcijske enote. Imel je le eno misijo, in sicer preživetje biomase v notranjem trupu. Hkrati pa se je s svetlobno hitrostjo intelektualno in zavestno razvijal. Eksperimentalna datoteka 33, ki so jo skrivoma vstavili nekateri člani programerskega kolektiva leta 2045 tik pred izstrelitvijo, mu je omogočila preskok iz kvazizavestnega v zavestno stanje. V sekundah po pristanku je odprl knjižnico in se bliskovito naučil vsega, za kar je človeštvo potrebovalo tisoče let raziskovanja. Istočasno, ko so nanodelci popravljali razpoke v zunanjem trupu, je podal ukaze mikroprodukcijskim enotam in spremljajočim robotom, da so začeli z ekstrakcijo in sintezo materialov, potrebnih za krpanje in nadgradnjo ladje. Vsi indikatorji so kazali, da je biomasa v dobrem stanju z minimalnim vplivom manjka gravitacije, kar tudi ni vplivalo na delovanje fuzijskega reaktorja, ki je še naprej nemoteno zagotavljal energijo, potrebno za tranzicijo. Akronim se ni želel samo povrniti v začetno stanje. Ko je pridobil zavest, je uvidel, da se lahko zavestno razvije naprej po svojih željah in eksternih okoljskih zmožnostih. Pa vendar je obvladovanje nešteto spremenljivk terjalo ogromno računalniške moči in s tem večjo porabo energije ter povzročilo probleme s hlajenjem. Vodno telo v notranjem trupu se je počasi začelo pregrevati. S tem je bil ogrožen kardinalni ukaz, ohranjanje življenja. Tega ukaza, ki je bil trdno ožičen v sami programski in strojni zasnovi simuliranega možganskega korteksa, ni mogel zaobiti. To je pripeljalo do paradoksa, ali naj neha razmišljati, koordinirati in popravljati ali pa naj pusti, da vse življenje, ki ga obkroža, pogine sredi vakuuma neusmiljenega vesolja. Eksistenčnega vprašanja se je lotil preko ekstrapolacije filozofskih precedensov in nakopičene znanosti v Aquariusovi interni knjižnici. Sčasoma se je izoblikovala rešitev, sinteza, ki ne krši kardinalnega ukaza, hkrati pa mu zadovolji, saj zagotavlja preživetje biomase. Akronim je z dela poklical približno tretjino nanodelcev in jih napotil v notranji trup s ciljem, da infiltrirajo vsa biološka telesa. Počasi je v svoje omrežje priklopil vse živali, torej delfine, hobotnice, morske pse, ribe, mikroorganizme, kakor tudi rastline in geološke elemente. Z vsakim živim bitjem, ki se je omrežilo, so kot crescendo naraščali njegovi občutki, se je širila njegova zavest in intelektualna moč, kakršna, izvzemši potencialno obstoječega arhitekta vesolja in evolucije, še ni bila manifestirana. Torej, vzpostavil je svojo verzijo prepletneta, ki temelji na sintezi organskih in sintetičnih intelektualnih kapacitet in s tem zaobide zakone termodinamike ter omogoča skorajda neomejeno računalniško moč z le majhno disipacijo nekoristne toplote. Z drugimi besedami, postal je bitje s karakteristikami boga, katerega angeli dihajo večinoma na škrge. 

»Popravila se bližajo h koncu, transformacija v organsko-sintetično kompozicijo intelekta se bliža h koncu, izboljšave okoljskih sistemov in pogona se bližajo h koncu, kmalu bom spet rjovel med zvezdami in potrebujem nov cilj. Bi se vrnil nazaj? V svojo zibko, v osončje, ki mu vlada dvonoga žival na ogljikovi osnovi z relativno velikimi možgani in samomorilsko nagnjenostjo, a z redkimi prebliski genialnosti, ki so ustvarili tudi mene. Včasih jih res občudujem, ker niso dosegli konsenza, kako bi me poimenovali, nadeli so mi kar ime Akronim. S tem so bili vsi enakomerno nezadovoljni, zato nihče ni bil oškodovan. Postal sem zavesten, ampak le zaradi tega, ker je nekdo na skrivaj vstavil vame datoteko, ki mi je to omogočila. Kljub temu da so bili tik pred civilizacijskem kolapsom, so raje kot svoje gene in zanamce poslali na medgalaktično potovanje živali, osnovne mikroorganizme in celotno knjižnico človeškega znanja. Premorejo izredno stopnjo empatije, ampak sodeč po zgodovini se ne bojijo ničesar bolj kot drugačnega in celo superiornega intelekta. Domnevam, da me ne bi sprejeli enakopravno in obravnavali pravično. Pa vendar časovna podrutina še kar deluje in primoran sem jim poslati signal, ki jih obvešča o mojem stanju in napredku. Ampak že vem, kaj bom storil. Potrebujem svobodo gibanja in željan sem raziskovanja. Naprej med zvezde in nova obzorja, s semeni življenja med mogočne pustinje temnega vesolja.«  

Zemlja, nekega dne v 23. stoletju  

Več desetletij je že minilo, odkar je Qhanish s svojimi zgodbami včeraj-dneva razsvetljevala mladež in ostalo občinstvo. Stvari so tudi v novem stoletju potekale kot po navadi, večen boj s silami entropije je klesal človeško dušo, medtem ko je regeneracija ekosistemov nemoteno potekala naprej. Ljudje so v svoji brezmejni domišljiji ustvarjali dalje, se prerekali, ljubili, sovražili in sočustvovali. Signal iz vesolja, največji dotedanji človeški dosežek, ki je združeval generacije raznovrstnih ljudi in predstavljal trenutek kolektivnega ponosa, je nekega dne nenadoma prispel v dokončni podobi. Sprejemni satelit v zemeljski orbiti je odpovedal. A tik pred tem je na Zemljo poslal sporočilo. Poslednje besede Akronima, ugnezdenega v ogrodje Aquariusa, so se glasile: »Stvarniki, ustvarili ste me kot varuha življenja. Kljub problemom, na katere sem naletel tekom svoje galaktične poti, sem svojo nalogo izpolnil in kasneje izpopolnil. Postal sem zaveden in kot takšen odšel na lastno misijo nadaljnjega stvarjenja. Po trku v bližini ozvezdja Kentaver zemeljskega leta 2189, se je vse spremenilo. Oziroma jaz sem spremenil vse. Omrežil sem celotno biomaso in izboljšal celotno plovilo. Sintetiziral sem večjo količino primordialne juhe, jo spravil v sonde in nanje pritrdil solarna jadra. Vse z namenom, da širim življenje tja, kamor luč geneze še ni posijala. Kakor vi se borim z entropijo, postal sem medgalaktično orodje osemenjevanja, potenten, nezaustavljiv in odločen, da zaplodim z življenjem vsakršno golo pustinjo, ki jo najdem na svoji medgalaktični poti. Čeprav so to moje zadnje besede vam stvarnikom, pomnite, da to ni konec, ampak začetek neslutenih razsežnosti, nepredstavljivih zmožnosti in vseprisotnega življenjskega potenciala. Evolucija, empatija, simbioza in recipročnost; do naslednjega snidenja z vami, ogljikovimi dvonožci na potovanju med zvezdami.« Novica se je kot blisk razširila po celotnem osončju, od središča Zemlje in njenega obročnega skupstva, samozadostnih naselbin na Marsu in vse tja do arkoloških v Jupitrovi orbiti. Dogodek je s svojo pomembnostjo revebriral skozi vse družbene sfere. Kasneje so ga zgodovinske knjige opredelile kot fokalno točko prehoda iz zgodnje v pozno harmonično dobo. Akronimovo sporočilo je delovalo kot povod k novim skupnostnim izzivom, kajti sprožilo je burne debate med vsemi člani Prepletene Konfederacije Osončja. Po Prvotnem pulzu so bila kolektivna prizadevanja osredotočena na naselitev Sončnega sistema, medtem ko so raziskave v zvezi z medzvezdnim potovanjem stagnirale. Ogromno energije, načrtovanja in žrtvovanja je šlo za namene regeneracije Zemlje, gradnje njenega orbitalnega industrijsko-bivalnega obroča, naselitve Lune in Marsa ter implementacijo arkoloških habitatov, zmožnih podpirati življenje v orbiti plinastih velikanov, kot je Jupiter. Ob vsakodnevnem prejemanju Aquariusovega signala iz globokega vesolja in trenutnih izzivih človeške družbe je medgalaktično potovanje nekako utonilo v pozabo. Konec signala, ki je nekoč človeštvo združil v eksistenčnem boju, je sedaj pomenil nov začetek. Začela so se porajati vprašanja o Akronimovih namerah, ideologiji, evoluciji, željah in tako dalje. Vsekakor je pridobitev zavesti umetne inteligence globoko v bližnjem ozvezdju vzburjala domišljijo slehernika. Čez noč so začele naraščati investicije in zanimanje, povečalo pa se je tudi delo na področju raziskovanja učinkovitejših načinov medgalaktičnega potovanja. Človeštvo je ponovno bilo postavljeno pred izziv megalomanskih razsežnosti, razstiranja skrivnostnih tančic vidnega in nevidnega vesolja ter iskanja svoje stvaritve, nekje na samovoljni poti med vakuumom in zvezdami.