KRITIŠKI IN ESEJISTIČNI PREMISLEKI

Hana Podjed 

LAČNI LITERATURE, LAČNI RESNICE

(Jamal Ouariachi; prevedla Stana Anželj, Lakota, Cankarjeva založba, 2020)

Kontroverzni roman Jamala Ouariachija, za katerega je avtor leta 2017 prejel nagrado Evropske unije za književnost, je delo, ki prodira na področja, ki jih vselej skušamo ohraniti v varnem polju neizrečenega. Je delo, ki se ne boji zakritega in se sooča z brutalno aktualnostjo sveta, v katerem živimo. Roman Lakota, ki v izvirniku nosi naslov En honger, je v slovenščino prevedla Stana Anželj.

Osrednji motiv romana, ki prehaja v osrednjo metaforo, se skriva že v samem naslovu. Gre za lakoto, ki najprej predstavlja potrebo po preživetju, predstavlja pa tudi potrebo po avtentičnosti v svetu, ki vselej skriva več, kot razkriva.                                    

Glavna kvaliteta avtorjevega pisanja je, da z umetniško izdelanim slogom prodira na področja, ki bi se jim marsikateri bralec raje izognil. Na nekaj manj kot šeststo straneh se avtor loteva tem, ki iz individualnega prehajajo v kolektivno, in ustvarja prostor tistim, ki se na prvi pogled zdijo utesnjujoče.                                                                                

Roman nas sprva zaziba v lagodno mestno nizozemsko življenje. Spremljamo delovne dni mlade uspešne novinarke, partnerke in matere Aurélie, ki pripravlja večerne televizijske pogovore z zanimivimi vidnimi in manj vidnimi nizozemskimi osebnostmi, katerih premisleki in ideje so namenjeni gledalcem, ki jih bolj kot kvaliteta vsebine zanima potrditev lastnih domnev.                                                              

Dogajanje se začne stopnjevati, ko v roman vstopi intelektualec in nekdanji vidni nizozemski humanitarec Aleksander Laszlo, ki je, kakor razkrije zgodba, Aurélijin nekdanji ljubimec. Ker je bil obsojen pedofilije, je več let preživel v zaporu, zdaj pa želi s svojo biografijo širši javnosti dokazati svojo nedolžnost in razgrniti lastne poglede na družbo, za popisovalko le-teh pa izbere prav svojo nekdanjo ljubimko. S to spretno potezo avtor pripovedovanje zgodbe poda v roke likom samim, ti pa jo prilagajajo lastnim notranjim vzgibom.              

Gre za izdelano preigravanje perspektiv, kjer Laszlovo zgodbo v obliki prvoosebnega pripovedovalca zapisuje Aurélie, tretjeosebni pripovedovalec pa v zgodbi nenehno ostaja v funkciji nevtralnega opazovalca dialogov. Zgodbo Aleksandra Laszla tako doživljamo na dva načina: po eni strani gre za prvoosebno pripoved, ki je v celoti v rokah besedne in subjektivne interpretacije Aurélie, po drugi strani pa jo v obliki replik podaja Aleksander sam, pri čimer ima ves čas v mislih, da bodo njegove besede nekoč na očeh širši javnosti. Prav tu v ospredje stopita stilna premišljenost in spretnost Ouariachijevega pisanja, saj bralca prepušča likom samim, z uvedbo nezanesljivega pripovedovalca pa dovoljuje, da se zgodba sestavlja po plasteh, ki jih sproti odkrivamo. Laszlova prvoosebna pripoved je tista, ki se bralcu na prvi pogled zdi najbolj avtentična, hkrati pa je prav ta tista, ki v resnici ni povsem njegova, ampak je prirejena, zapisana po njegovih besedah z namenom, da postane knjiga. Ali mu v resnici lahko zaupamo ali ne, pa presoja bralec sam.                                               

Teme, ki se v zgodbi pojavljajo, so humanitarna dejavnost v Afriki, odnos, ki ga privilegirani Zahod goji do manj razvitih delov sveta, vprašanje kritičnosti medijev in pedofilija. Delo vpeljuje, hkrati s sodobno tematiko, tudi sodobne literarne postopke. Aleksander Laszlo se tekom svojega pripovedovanja pogosto zateka k citiranju misli pisateljev, umetnikov, filozofov ipd., avtentičnost citiranja za pridobivanje teže lastnih izjav pa dosega z ohranjanjem citatov v izvirnem jeziku. Tako npr. v enem od dialogov pravi: »O padcu Bastije je Wordsworth napisal: ‘Bliss was it in that dawn to be alive, but te be young was very heaven’.«                                                                                                           

Avtor z zanesljivimi in inovativnimi stilno-slogovnimi prijemi bralca drži v nenehnem primežu pričakovanja, s katerim mu ne dopušča, da bi odložil knjigo, niti takrat, ko se zazdi, da bi jo bilo lažje zapreti, kot se z napisanim soočiti. Gre za literarno delo, ki ve, da bralca nenehno preizkuša, premika njegove meje, hkrati pa ga na to tudi opozori. Pred poglavjem Liber Vista 1.0 je bralec deležen celo opozorila: »Bralce lahko le prosim, da za čas trajanja tega poglavja odložijo svoje pomisleke. Da se ne ustrašijo tega, kar jim bo sprva morda vzbujalo odpor.«                                                                                                                 

In odpor je čustvo, ki ga to poglavje skuša vzbuditi. Slog besedila prehaja v slog antropološke študije, s tem pa se bralcu problematika zazdi oprijemljiva in trenutna, od nje se ne more več oddaljiti. Zaradi obravnave pedofilije s pomočjo primerjanja spolnih praks zahodne z različnimi kulturami, se bralcu zazdi, da gre za nekakšno željo po normalizaciji pedofilije. Beremo Laszlovo dojemanje demonizacije tistih, ki v naši (zahodni) družbi nikakor ne najdejo svojega mesta. V premislekih ga zanima izvor tega, kar sam imenuje družbena histerija v strahu pred posamezniki, ki so, kot utemeljuje, le iskalci svojega prostora v družbenih normativih. Ti premisleki so mejni, bralcu na idejni ravni naporni, toda nujni v želji po razumevanju notranjih vzgibov osrednjega lika. Med drugim se pojavi trditev: »Toda otroška nedolžnost je sama po sebi precej neumen koncept. Otroci so, bodimo iskreni, pogosto hujši sociopati kot večina odraslih.«              

Pisec romana nenehno lovi resničnost časa in duha Zahoda, hkrati pa se zaveda, da se svet nenadzorovano hitro spreminja, prilagaja in posodablja, skupaj z njim pa se spreminjajo tudi nazori, način razmišljanja, mediji in – nenazadnje – literatura. Posebnost romana je v tem, da avtor v zgodbo vnaša tudi modernistične vložke, preko katerih parodično prikazuje literarne postopke, ki so se pojavljali v prejšnjem stoletju in tako v romanopisje vnašali odziv na takratno resničnost, danes pa je pomembno, da se literatura ponovno posveti avtentični ubeseditvi sodobnega izkustva.                                                                                      

Lakota je torej literarno delo, ki preizkuša literaturo samo, hkrati pa bralca drzno nagovarja, naj jo opazuje in začuti, kako te lahko omami, premami in povabi k premislekom o vsem tistem, kar se trudi biti zamolčano. Lakota je vsekakor besedilo, ki poteši zahteven bralski apetit.

Tjaša Abazović

MIŠLJENJE BREZ KONCA

(Monika Vrečar, Šovinistka, Hiša poezije, 2019)

Na tisoče misli oblikuje našo zavest in na razumevanje sveta vplivajo tako naši spomini kot odnosi z ljudmi. Na tisoče misli se poraja tudi v glavi šovinistke, ki jo oblikuje razburkana notranjost, navzven pa ji milo rečeno za vse ‘dol visi’. Tako v drugi pesniški zbirki Monike Vrečar z naslovom Šovinistka sledimo osebnemu slogu avtorice, ki je nabito poln najrazličnejših jezikovnih izbir, in lahko spremljamo pogovorni jezik brez cenzure, ki se s tematsko raznolikostjo oblikuje v neko zaokroženo celoto. Pisateljica se je predstavila že s prvencem Začela bova, ko boš pripravljena in zbirko kratke proze Kdo je najel sonce, svojo poezijo pa pogosto dopolni še s performansom. Avtorica za svoja dela pravi, da zaživijo šele z vizualizacijo.

Igra besed, ki so in jih v trenutku spet ni. Odebeljene, poševne besede, velike tiskane črke, besede, zavite v meglo, da se jih komaj vidi, prečrtane. Način zapisa že omogoča neke vrste vizualizacijo. Ko že pričakuješ, da ti je zbirka ponudila vse, ti dokaže nasprotno. V miselnem toku šovinistke je še neskončno nenavadnih povezav, ki se še pripravljajo, da bodo dobile svoje mesto na papirju. »za en odtenek al dva je bil pametnejši / riga-ra-ta-ta-ta-ta / en blajnd kitkat mu je pocuzal tiča / riga-ra-ta-ta-ta-ta« ji odmeva v glavi. Ne manjka niti kletvic ali čustvenih simbolov, ki so značilni za sporočila na spletu, ter besed v nemščini in angleščini.

Pesmi v pesniški zbirki po eni strani sledijo pravopisu, a že v naslednjem verzu se sistem podre. Enostavno – šovinistki je vseeno. Avtorici ali literarni subjektki? Najbrž eni in drugi. Tok misli enostavno teče in se ne ustavlja za ‘nepotrebne’ vejice in velike začetnice. Tako je tudi pri naslovih posameznih sklopov, saj kot kaže, naslovi niso potrebni, dovolj je le prazen list, prazna misel, ki napoveduje nov tok nekaj strani dolgih misli. Z načinom zapisovanja se upira vsemu, kar jo omejuje in že v prvi pesmi izrazi neposrednost in samosvojost, ko brez zavor bralca postavi na realna tla, če si nekaj želi, bo moral za to delati. »a hočeš / jest po oštarijah / nos’t drage cunce / met flet v centru / popa delej pizda«

Neprestano nizam besedo pesmi in besedno zvezo pesniška zbirka, pa je to upravičeno? Na neki način že, če je avtorica tako poimenovala svoje zapise, a na prvi pogled bi jih lahko obravnavali tudi kot dnevnik ali pa kratke zgodbe, v katere se včasih ujame dvogovor. »Jaz nisem jaz. Jaz sem uravnotežena. Jaz sem delavna. Vem kaj / hočem in kako prit do tega. Nočem biti ”zmedena Ally” in letati / naokoli brez glave in se počutit slabo… slabo pripravljeno. Bom / kdaj dosegla občutek dobre pripravljenosti? Na temu delaš, dragica.« Še ena posebnost pričujoče pesniške zbirke pa je medbesedilnost, kjer se avtorica sklicuje na moderno kulturo in popularne vsebine, ki jih pač šovinistka spremlja, po drugi strani pa dokazuje, da je razgledana in nekaj več kot drugi, ko naniza zgodovinske in literarne reference.

Na 61 straneh se raztezata dva sklopa pesmi, ki se končata s pozdravom Objem, Monika. V zapisih se spominja vse bolečine, nasilja, ki ga je bila deležna v preteklosti, in z izkušnjami in spoznanji reflektira. Pa ji je hudo? Kaj pa vem, konec koncev se je sprijaznila in v njenih besedah je vedno prisoten kanček ironije. Potujemo od prikaza dogodkov, ki so vplivali na subjektkino počutje, do njenih priznanj o sami sebi, ki se kažejo v nasprotni ‘brutalno’ iskreni razsežnosti, ki že meji na ekshibicionistko. »Ne uporabljam več igračk. Niti porničev. Niti zavidanja. Ne / uporabljam več predsodkov pred prepoznanjem in ne uporabljam / več svojih ust za vse stvari za katere sem jih včasih uporabljala.« Kot rdeča nit pa se vseskozi pojavlja kljukanje, kot ponazoritev opravljenih dejanj, ali pa morda izrečenih misli, ki jih je imela na seznamu. Ali nismo na neki način vsi šovinisti?

O zbirki bi lahko povedala še in še, z vsako besedo in verzom odpira nova vprašanja, tako o družbi, o odnosih, o preteklosti, ki nas zaznamuje, in ravno ta spontanost, prepletenost različnih pristopov, ki nimajo reda, jo odlikuje kot izredno edinstveno in samostojno, ki eksistira brez pomoči drugih. Menim, da je zasnova pesniške zbirke dobro premišljena, čeprav bi lahko na prvi pogled delovala precej spontano. Z vsako zapisano besedo tako podpre naslov in predstavi šovinistko v luči, ki si jo je zamislila avtorica. Monika Vrečar se ne ozira na to, ali bodo pesmi naletele na bralce, ki jih bodo vzljubili ali zbirko poezije enostavno ‘zabrisali’ v kot. Šovinistka misli zapisuje zato, ker ji preprosto tako ustreza.

Helena Zemljič

LJUBEZEN DO UPESNJEVANJA IN UPESNJEVANJE LJUBEZNI (V VALOVIH)

(Željko Perović, Vzgibanka (nizko pod obzorjem), Založba Pivec, 2019)

Željka Perovića poznamo kot mojstra sloga, ki ga lahko beremo tako v slovenščini kot njegovem maternem jeziku, bosanščini. Njegova poetika rahlja (že) zrahljano stvarnost, odpira besedišče, tipa po območjih, kjer so veliki srčni vložki pustili sledi, se pretaka po prekatih in se zaletava v svet – če parafraziramo zmagovalno pesem Pesniškega turnirja 2015, Žetev. Pesem, ki jo najdemo tudi v zadnji Perovićevi zbirki, naslovljeni Vzgibanka s pristavkom v oklepaju (nizko pod obzorjem).

V Perovićeve pesmi se ne potopimo na dah, odkrivamo jih postopoma in po plasteh, so skrbno zložene, bralec pa lahko na konici jezika začuti, koliko premisleka je bilo vloženega v vsako besedo posebej. Tako v pesmi Lok beremo o »drhljaju zraka v zrklih«, »prisluškujemo zasvetju« v pesmi V njenem naročju in smo skupaj s pesniškim subjektom »bit-v-svetu, / v-besedi« (Vezaj). Ni pa precizen slog zgolj estetski element pisanja, pesniški subjekt v Vzgibanki se moči in hkratni omejenosti jezika vseskozi zaveda. V prvi pesmi Na dosegu vstopimo eksplicitno v »svet na dosegu jezika«, subjekt pa je tisti, ki »okuša jezik, / iščoč, kdo ali kaj / domuje v njegovem domu« (Utrinek). Jezik ni torej zgolj umetelno orodje, izrazno sredstvo, temveč tudi samo področje raziskovanja. Čeprav tema jezika, njegovih zmožnosti in omejenosti, ni nova na področju sodobnega slovenskega pesništva, Peroviću uspe korak globlje. Njegove pesmi jezika so hkrati ljubezenske pesmi, v njih se izenači ljubezen do upesnjevanja in upesnjevanje ljubezni. V pesmi Mežik beremo o »njej«, ki jo lahko razumemo kot besedo, pa vendar zgolj nanašalnica, brez pojasnitve, o kom ali čem govorimo, vnaša nekaj ljubezenske komponente, sploh v zaključku pesmi, ko pesniški subjekt ugotavlja, da bi moral »govoriti skozi njen glas«.

Pesniška zbirka je razdeljena na šest sklopov, ki so razporejeni skorajda po dramski logiki. V nihaju trenutka je uvertura zbirke. Če si Vzgibanko predstavljamo kot vzgibanko morja in njegovih valov, se v nihaju trenutka morje pomika nazaj, da bi izoblikovalo val. Vstopamo v jezik, pomeni se izgrajujejo, pesmi temeljito in počasi sestavljajo svet, smrt, ki kmalu postane pomemben motiv zbirke, pa je še daleč. Drug sklop, z naslovom jo naplavlja, se zdi kot zatišje pred viharjem. Nekje v ozadju že lahko slutimo sestavljanje vala, ki bo preplavil obalo, prav tako se natančneje izriše »ona« kot ljubezenski par pesniškemu subjektu. V medsvetju (pronica) stapljamo iz sveta jezika in njegove urejenosti v realnost: »zaznava komaj uspeva stopiti / v vzročno-posledično življenje snovnosti« (Ko zaniha). Val se sestavi in krene proti obali, napetost pred nečim, kar se že nekaj časa skriva med besedami, pa postane zares vidno: »vsaka misel / je slovar minljivosti« (V predvečeru, pred nevihto). Melanholija, morda zaznavna med prejšnjimi verzi, se prevesi v slutnjo smrti, čustva priplavajo na površje, prav tako pesmi postanejo vedno bolj zaznamovane z zunanjimi dogodki. Zbirka je osrediščena okoli sklopa z južne strani noči. Če nadaljujemo analogijo morja in valov, na tem mestu val udari z vso močjo in se steče v popolno ravnotežje čustvene in slogovne moči pesmi. Posebej odebeljena je pesem Zufi jet ter trbbre (tudi jaz tebe), ki govori o smrti ljubljene osebe, če sklepamo po niti zbirke, o »njej«, ki je osrednja točka življenja pesniškega subjekta. Preprosto zapisana pesem, ki torej odstopa tudi po svoji slogovni plati, s svojo direktnostjo presune in postavi vse ostale pesmi v krožnice okoli nje – dobimo občutek, da je zbirka napisana in sestavljena ravno zaradi te pesmi, ta pesem pa je tudi glavna os in tema celote. Nadaljevanje, naslovljeno prihodi in prehodi se tako čuti kot umikanje valov, pesniški subjekt se po uničujoči izkušnji poskuša sestaviti: »in ti preizkušaš / neke stare nastavke svoje biti, če / so se morda na novo uglasbili« (Uglaševanje). Ker prejšnji sklop pusti tako globok vtis, so pesmi v nadaljevanju potreben epilog, katarzična izkušnja pa je tako izpolnjena. Morda z dokončanjem katarze že v predzadnjem sklopu zmede zadnji sklop (taka je), ki poskuša sestaviti osnutek za novo izkušnjo (ljubezni). Če se je v prihodih in prehodih gladina umirila, se sedaj ponovno guba v majhne valove novih čustev. Pesniški subjekt se znajde pred svežo izkušnjo ljubezni, ki pa je – verjetno ravno zaradi svoje svežine – zgolj zasnutek same sebe, umanjka pa ji poglobitve in preciznosti, ki jo premorejo ostale pesmi. Z dramatskega vidika delujejo kot pristavek, morda začetek nove zbirke, ki bo prinašala novo vzdušje in čustveno naravnanost.

Kot pristavke lahko razumemo tudi oklepaje, ki nas spremljajo skozi celotno zbirko že od naslova. Vzgibanka, ki je vzgibanka jezika in ljubezni ali bolje – jezika v ljubezni –, je (nizko nad obzorjem), torej tik nad pragom bolečine, v ravnotežju med žalostjo in razumevanjem življenja. Nikoli ne potone v obup, temveč se zaveda, da nekateri ognji še vedno gorijo (Ognjišče) in da so take enostavne ljubezenske zgodbe potrebne, sicer pravljice ne bi imele smisla (Ljubezenska). Pristavki v oklepajih v posameznih pesmih včasih prerastejo samo pesem (npr. v Podrtiji, V vrtincu), vizualen znak oklepaja pa daje občutek dvodelnosti pesmi, ki je pravzaprav navidezna. Del pesmi v oklepaju ni niti malo nepomemben ali zgolj opomba k povedanemu, temveč začenja nov stavek, misel, ki je vzporedna s prvo, oklepaji pa ji zgolj dodajo nekaj zamolklega tona, kot še posebej uspešno v naslovu zbirke.

Tako natančno premišljena in močno osrediščena zbirka okoli enega sklopa pesmi je izjemno učinkovita, vendar se na ta način predvsem začetne pesmi ob močni čustveni nabitosti v sklopih z južne strani noči ter prihodi in prehodi izgubijo. Seveda to ne pomeni, da bi lahko zbirka obstala brez njih, le moč zbirke je prevešena v manjšo količino pesmi tik pred koncem. Morda bi lahko ob izpustitvi zadnjega sklopa taka je ustvarili popolno krivuljo dramskega stopnjevanja in zaključne katarze.

Kakorkoli pa zbirko beremo – ne predpostavlja zgolj enega, zapovrstnega branja – nam ponuja morje pesmi, ki s svojimi nežnejšimi in močnejšimi valovi ponuja celotno izkušnjo nekega bivanja. In če zaključimo v besedah knjige: Vzgibanka (nizko pod obzorjem) je zbirka v nihaju trenutka, ki jo naplavlja medsvetje. Pronica daleč z južne strani noči, prihaja in prehaja na vseh pomembnih točkah življenja. Taka preprosto je.

Nadja Svetlin Kastelic

ESEJ O IMPLIKACIJI PODOBE MATERE IZ DEL IVANA CANKARJA NA SPLOŠEN LIK MATERE V DRUŽBI

»Pogledal je materi v obraz in je zajokal«. Brez olepšavanja in odvečnih besed je Ivan Cankar  pokazal ranljivost v odnosu do matere. Podoživljal je njeno žalost. S trpkim priokusom se je spominjal izrečenih besed, s katerimi jo je večkrat prizadel.  

»Ko je prišla v njegovo stanovanje, je videla, da je Jože tam. Vprašala ga je, kdaj je prišel in če ni videl, da ga je čakala in on ji je odgovoril, da je ni videl. V popoldanskih urah je spremljal mamo po mestu, ko se je vračala domov. V srcu je jokal. Spotoma je srečal prijatelje in tudi tistega, ki mu je rekel, da to ni njegova mama, vendar ga ni bilo več sram, zdaj bi najraje glasno vzkliknil in vsem pokazal svojo mamo.« 

Odzval se je z občutki krivde. Samoobtoževanje je poskušal tenkočutno izraziti v svojih delih. Materi je posvetil celo vrsto črtic in pripovedi z notranjo težnjo preseči gonjo proti sebi. Postavil jo je na piedestral čustvenega doživljanja, ki se ni mogla primerjati s čutenjem do kake druge osebe. Ne samo, da je čutil sočustovanje z njenim doživljanjem sveta, temveč tudi občudovanje zaradi njene energije, ki je kljubovala življenjskim težavam. 

»Od daleč je še videl, kako je hodila mati počasi po blatni cesti; njeno telo je bilo sključeno, kakor da bi nosila na ramah veliko breme.« 
»Jože je šel domov in je sedel v kot na veliko culo, ki jo je bila prinesla mati, in je zakril obraz z rokami in je zajokal.«  
»Greh je ležal na njegovi duši, in vse solze ga niso mogle izprati.« 

V svojih delih jo je prikazoval kot ljubečo, polno zaupanja in vdano vlogi matere, na kar se je odzval s toplimi čustvi v slogu napisanih besed:  

»Zdaj hodim na to svojo sveto božjo pot, kadar mi je težko pri srcu. Tudi nocoj, o mati, ob tej uri, ko so se vse noči razgrnile nad menoj, prihajam k tebi: daj mi tolažbe in svoj blagoslov, da mi kmalu zasije tista nebeška zarja, ki sva jo upala v trpljenju!« 

Tudi v Ciklu pesmi Ob svetem grobu ima glavno vlogo mati. V teh momentih je prikazana v svojem kmečko-proletarskem značaju, ne glede na njegovo tenkočutno doživljanje. Na tej točki pisatelj začne dvomiti v njeno vero in jo začne zanikati. S tem se odpove volji do življenja. 

»Tri tedne po tistem večeru je mati umrla. Ko sem jo poljubil na mrtve ustnice, ki so bile še mehke in gorke, ni bilo nič žalosti v mojem srcu. Bila je strašna misel, ki mi je ležala v prsih trdo in težko kakor težki kamen: Bog me je oguljufal za molitev in vero, Bog je prelomil besedo!« 

A nglede na psihološke momente pisatelja in odnosa z njegovo materjo ne zmore vsak poguma, da bi šel kopat po lastni preteklosti.  

»Le tistemu, ki je zadnje resnice željan posegel v lastne globočine, se odpro vse katakombe v srcu brata«, je modroval Ivan Cankar, ko se je odpravil raziskovat katakombe svoje notranjosti.  

Njegov odnos z materjo bi lahko osvetlili s psihoanalitsko lučjo. Po freudovskem konceptu je mater oboževal, saj Ojdipovega kompleksa v povezavi s kastracijskim ni predelal na klasičen način. Za moškega je mati prva odrasla oseba, ki jo spozna in s katero pride v čustveni stik. Po vzorcu zrcaljenja ljubezni in poistovetenja z očetom naj bi človek moškega spola do odrasle dobe razreševal občutke spolnega razvoja in doživljanja ljubezni ob tem. Vloga matere je vedno ambivalentna. Po eni strani mora za otroka poskrbeti, ga hraniti, mu omogočati zdrav razvoj, po drugi strani pa ga mora navajati na samostojnost, da bo nekoč sposoben čustveno preživeti sam. Kaže, da pisatelj te simbolike ni nikoli presegel. V njegovih delih so redke omembe žensk v svojem najglobjem bistvu. Pa vendarle je v kratkem erotičnem romanu Gospa Judit omenjal problem ljubezni kot nasprotje med surovo spolno slo in ljubezenskim hrepenenjem.  

»Tresla se je njegova roka ob mojem pasu in kmalu je spreletelo tudi mene. ‘Če me imaš rad, zakaj me ne poljubiš?‘ Sklonil se je nerodno, tako da je zaropotala polomljena miza pred nama, položil mi je roke okoli vratu in me je poljubil zelo neokretno, pol z ustnicami, pol z zobmí. Vse vroče in suhe so bile njegove ustnice in začutilasem, da so bile tudi moje ustnice že vse vroče in suhe …« 

Pisatelj je ostal omejen na imaginarno doživljanje, brez da bi se v realnosti posvetil odnosom z ženskami.  
Mati naj bi mu po vseh ozirih zdravega razvoja morala pomagati že na koncu odrasle dobe, da se osamosvoji od nje in da gre v svet poiskat sekundarne odnose, a tega ni storila. Bila je priklenjena nanj, da je lahko igrala vlogo pomočnice sinu in zadovoljila lastne narcistične želje. Želela je biti na prvem mestu sinovega življenja, njegov vir ljubezni in tolažba za svoje prikrite želje. V imenu ljubezni je žrtvovala sebe, ko se je razdajala ne glede na izplen naklonjenosti. 

Postala je simbol za požrtvovalno mamo, ki daje prednost otrokom pred svojim življenjem. Zaradi njene ustrežljivosti so jo kritiki ustvarili kot lik, ki postane bogastvo slovenske literature. Z identifikacijo mita materinstva je Cankarjanska mati postala slovenska. Vlogo pri tem odigra krščanstvo, ki že samo po sebi vsebuje požrtvovalnost in lociranje ženske na družino in ne na javno sfero.  

Avtor tudi v podobi junaka Jožeta v črtici Greh na simbolni ravni opisuje svojo krivdo v doživanju do svoje matere. Kot vernik uporablja simbol Kristusa, ki trpi, v bistvu zelo trpi on sam. V sebi čuti, da ni izpolnil pričakovanj matere tudi v tem, da ni opravljal duhovniškega poklica.  

»Tistih ljudi nisem marala, ki so bili tam. Ne maram ljudi, ki so kakor … abecednik. Prelista človek in se ne ustavi nikjer: to vse je že bral. Stran je strani enaka in vse so enako dolgočasne. In tudi ljudje me niso imeli radi. Govorili so pohujšljive besede o moji morali … in takrat, gospod, resnično ni bilo treba … Ni jim bil pogodi moj obraz, ker je bil preveč vesel; moja obleka, moja frizura, moja govorica … vse je bilo tuje in tako tudi nemoralno. Zakaj moralni so bili, kakor učé bukve, da je ves narod moralen … Ah, živali!« 

Svojo notranjost opiše z jarki, kotlinami in hribi. Notranje napetosti se skuša rešiti tako, da na krut način ubije mačko – s tem želi ubiti negativno v sebi. Pri tem ne ostaja brez vesti in to projicira na mater. Ona je neizmerna v svoji dobroti do njegaon pa se čuti kriv, ker ne čuti hvaležnosti. Zato v svoji krivdi še bolj drsi navzdol (prispodoba netopirja). Črtica se negativno tudi konča in (morda) v svojem življenju Cankar ni mogel izraziti hvaležnosti materi do njene smrti (ko mu je umrla mati, je bil star 23 let in je študiral na Dunaju), zato je (najverjetneje) v sebi nosil doživljenjsko krivdo. 

»No, mačka, mačica? Gledala mu je v oči in je zamahovala narahlo in plašno z belimi tačicami, hotela se je približati obrazu in si ni upala. Spustil je z eno roko, zamahnil je in je udaril s pestjo naravnost na svetle v oči. Nič se ni oglasilo, tačice so zamahnile narahlo in plašno. Cisto mlada mačka je bila in strah jo je bilo celo netopirjev. Mlada bela mačka z rdečo pentljo na vratu. Dihal je težko in je udaril vdrugič, naravnost na oči. ‘No, mačka, mačica? Ali nič ne prosiš, ali te nič ne boli? No, mačka, mačica, prosi! Prosi! Prosi! Držal je kvišku in je bil, na drobno okroglo glavo, na oči. In mehko belo telo se je vilo, mehke bele tačice so zamahovale plašno in se niso branile, vzdignile so se včasi, da bi zakrile oči.Utrudila se je roka, vrgel je mačko na tla in obležala je v kotu, ob durih. Ležala je mirno, ali glej, že se je zgenila, vzdignila se je, plazila se je bliže; oči so mežikale, svetile so se kakor prej. No, idi, vrag!‘«. 

Cankar je na splošno vse življenje bil črnogled in dejstvo, da mu je umrla mati, ki jo je objokaval še dolgo časa, ni moglo biti razlog za dolgotrajno depresivnost. Njegovo psihično doživljanje na osnovi otroških izkušenj z materjo je bila bolj odločilna za to, da je postal otožen, kot pa razlog, da mu ne more več predajati brezpogojne ljubezni.  

»Ko mi je bilo deset let, sem prvikrat dvomil, da je Bog usmiljen in da posluša človeka, kadar kliče k njemu iz ranjenega srca. Molil sem dolgo v noč; zdelo se mi je, da sem Bogu bližji nego kdaj in da gledajo naravnost name njegove očetovske oči. Naposled sem v molitvi zaspal; ko sem se vzdramil, ni bilo tolažbe z nebes in še grenkejše je bilo življenje.«  

Ivan Cankar ni bil le pisatelj, bil je tudi pesnik, filozof, psiholog, sociolog in eden tistih mislecev, ki so povezali besede z znanjem človekovega doživljanja. V njegovih delih se zrcalijo temeljni problemi človeka, ne glede na obdobje, ko so bila dela ustvarjena.