POEZIJA

Luka Ivezić

ŽELEZNA KRI

Tovorni vlak se počasi pelje mimo perona,
sliši se, kako tiri kričijo pod težo polnih vagonov.
Vse se trese v ritmu.
Vlak.
Beton na peronu se upogiba
in pod nogami se ustvari učinek mehkobe,
plavam z mašino in sočustvujem s tiri,
kajti jaz sem tir in jaz sem mašina.

Luka Ivezić

FRANCIST

Vstanimo skupaj!
Naj usode grenke čaša prekipi.
Izpustimo kvadrat in pretrgajmo vezi.
Odprimo oči,
začutimo
temo in strah, vkvačkan v zrak.
Prepoznajmo demone,
uslišimo njih korak,
ki težak je in gazi vse,
ne pozna drugega kot gorje.
A kjer bodo postopali in sejali svoja semena,
redu, ki nima pomena
in je žalitev za red,
v popolnosti imena.
Naj vedo, da smo tu,
da ne lastijo si vsega,
da je njihovo imetje
le prazna megla …
… in svetimo, prebijamo skozi,
naši žarki božajo stvarstvo,
počasi razblinijo njihovo cesarstvo.
Celostnost.
Popolnost ni cilj, katerega človek bi lovil,
polnost je to, da se svet je zbudil.

Žan Smogavc

TIŠINA

drevesa so odvrgla listje

morda nama sporočajo
da je čas
da tudi midva storiva podobno

pod najinimi nogami se sliši pokanje ledu
ali pa je to zgolj odmev
iz mojih ali tvojih prsi 

poslušaj kako krhka sva

Ustvaril Natan Urh, 2020

 

 

 

 

 

 

Ustvarila Iva Ivanič, 2021

Agnes Kojc

LJUBI MOJ (SPUTNIK)

Ljubi moj (Sputnik)!
Ali veš, kaj je Sputnik?
Veš, kaj se je zgodilo, ko je izginil v Neskončnosti,
ko ga je vase posrkala dimenzija nekje Onkraj?
Ko si je upal postati Drugje. Drugačen. Drug.

Ljubi moj (Sputnik)!
Jaz nimam odgovora.
Nikoli nisem vedela, kako.
Kako se približati Metaforičnemu niču.
Presekati mejo med tabo in tisto drugo »tabo«.
Mogoče … Mogoče pa sem Metaforični nič.
Sem Nič v prenesem pomenu.
Zato me ne razumeš?

Ljubi moj (Sputnik)!
Starec na cesti pometa ostanke življenja.
Si ga videl?
To si ti, ki ti bo čez toliko časa umrla mladost.
Ti, ki se boš pomešal med ljudi s kravato na cesti
in boš tožil nad otroki in plačo. Et cetera.  

Ljubi moj (Sputnik)!
Vem, da boš nocoj zgorel
skupaj z zvezdami, ki jih pišem na papir.
Izginil boš brez sledu
in jaz se bom zaradi tebe spremenila,
ostala bom na vrtiljaku,
gledala bom skozi okno v Drugje,
tja, kjer sva se združila v en sam utrinek.

Ljubi moj (Sputnik)!
Izginil boš brez sledu, na grškem otoku, brez sledu.
Odšel boš, saj si Vesolje.
Vesolju pa ni dano, da ljubkuje Zemljo.

Ljubi moj (Sputnik)!
Nekega dne se boš vrnil.
V petek ali soboto. Kdove.
Ob pol dveh zjutraj boš prišel.
In takrat ti bom rekla, da te ljubim.
Ker si Vesolje. Vesolje pa ljubiš večno.

Ana Gantar

1–26

Eno dejanje
požene dve poti v pogon,
ki vodita do treh različnih ciljev.
Kateri mi bo razkril štiri plemenite resnice?
Šele v peti dimenziji se zavem nesmislov,
ko šesti čut spregovori.
Sedem je žalosti do blagra, vsaka zasadi svoj meč v srce.
Osmica je znak neskončnosti, ki je minljiva, tako
kot samorogi, ki se sprehajajo v Bibliji, omembe vredni devetkrat.
In že desetič začutim, da mi moj angel varuh pošilja koš ljubezni.
Enajstica je mojstrsko število,
ki odklepa vrata dvanajstim sferam.
Trinajstico je doletela nesreča, templjarji so jo občutili.
Poskušaj ne zmrzniti, ko je zunaj –14° in te fizika vleče k tlom.
Pri petnajstih se zavem poslanstva, ki v
neodvisni modrosti šestnajstki dovoli vpogled vase,
sedemnajst let izkustev do realizacij.
Polnoletnost na papirju ne pomeni tudi polnoletnosti dejanj.
Pri devetnajstih me ujame radost,
a že pri dvajsetih začutim, da je notranji otrok obmolknil.
Leto zatem ni nič bolje,
zato lovim dvaindvajsetko, da spremenim sanje v resničnost. Odgovarja mi:
V triindvajsetki se skriva ravnovesje med moškim in žensko.
Na dan štiriindvajsetega dojamem harmonijo med zemljo in nebom,
da z razumom odraslega človeka pri petindvajsetih pričnem raziskovati svet
in v šestindvajsetem letu nadaljujem to povest.

 

 

 

 

 

 

Ustvaril Luka Jakše, 2020.

Ustvaril Natan Urh, 2020

Ernestina Suljić

KRUNSKI SVEDOK

Gasi se sveća, vetar joj remeti mir.
Noćas zvezde neobično silaze k nama.

Usne su ti vlažne jagode
i prate me u tami ljubavne omame.

Stavim ruku na uplašeno srce,
otkucaji govore istinu i tebi znanu.

Noćas volim samo tebe
– mesec mi je krunski svedok.

Nela Poberžnik

BORDERLINE

Pusti mi
da te okužim
da ti poženem
parazite po ožilju
da se zjočem
v tvoje rane
se zasadim
v tvoje atome
celične stene
pusti da sem
medceličnina
da te poženem
zgradim
zasvojim posvojim
potem ne bom
ne ti ne jaz
ne žival ne človek
zarojena vate
ker je toplo
dokler ne nastopi
ledena doba
in te razpraskam
odznotraj navzven
kot posledico
lastnega paradoksa.

Nela Poberžnik

SOL

V bistvu se mi več ne da
slediti navduševati poskušati
ustreči in biti všečna
ne da se mi pisati pesmi
po pravilih
in ne da se mi jezditi
vaših ujetih konjev
že zdavnaj tega
potrebujem pomoč
v središču mozga
te imam zataknjenega
tistega dne sem želela
pobrati ptičje kosti
pa so pokosili travnik
istega dne
nisem našla izhoda
sploh se mi več ne da
čaj se mi hladi
in solze mi z vročino
razžirajo lica
ne vem kje je jutri
in kdaj je dom.

Nikolaj Horvat

ALI SI KDAJ SREČEN?

Ali si kdaj srečen?
Tako preprosto?
Lahko se zlekneš
med odeje in strmiš v strop.
Zamotaš se v rjuho,
jo močno stisneš k sebi
in se smehljaš.
Tako preprosto.
Ne razmišljaš,
temveč raje verjameš.
Zaupaš si, da si
in da ne boš prenehal biti.
Zmeraj, ko se ti nasmehne.
Čisto preprosto.
Včasih pa si pač na travi.
In se smehljaš.

Nikolaj Horvat

NASMEH MONA LISE

brez srca
brez oči
brez ušes
brez jezika
in brez glave
nobenih rok
nobenih nog
ni telesa
niti duše
le še pretvarjamo se, da smo ljudje

 

 

 

 

 

Ustvarila Petja Kolenko, 2020.

Gregor Brdnik

ODSEV IN BIT

Stati gol
pred seboj.
Odsev in bit,
ko si zreva v
oči.

Z brazgotinami,
poškodovan,
iznakažen,
osamljen med
tisoči drugih.

Golih,
lepih,
neizmerno
prijetnih.

Težko nama gre
premišljen
korak
misli,
ko si zreva v oči,
bit korak pohitri,
vrtiva,
vrtiva,
miže se vrtiva,
se noro smejiva,
griva iskriva,
misel plesniva,
korak zastaja,
manija se ohlaja,
spet stoje zreva si v oči,
to sem jaz in
moja bit si ti.

Včasih, ko se
utrujen,
premražen
vrne s plesa,
takrat Odsev
Bit objame,
takrat
trpka
ljubav se vname.

Sara Nuša Golob Grabner

( )

Knjigo neseš k obrazu
vohaš minljivost
in diši sladko

Skozi prozorno svilo
si tako obskuren
da na tvojem obrazu vidim sebe
(okus si imel po pomarančah)

Bežim ti po hribu navzgor
in za oprijem trgam pesti trave
a ta ne diši kot je nekdaj dišalo tvoje telo
(na dlaneh si imel dvom in leta)

Iščem te v tišini
in najdem te v svojem glasu
zato ga spremenim
a se vseeno razlijem kot konsonanca
ko me gledaš malo predolgo in predaleč
(obljubil si da te bo dvom spominjal name)

Ustvaril Natan Urh, 2020